Prebujanja

Prebujanja lahko beremo kot zaokroženo celoto, saj se zgodbe izjemne domišljije povezujejo, hkrati pa nismo prav nič prikrajšani, če zgodbe beremo po naključnem vrstnem redu. Preglju uspeva umestitev glavnega junaka v vse zgodbe, v njegovem svetu živimo od začetka do konca knjige. Prebujanja nas vodijo na pot, ki se vije nekje med sanjami in resničnostjo. Zgodbe imajo globoko sporočilno vrednost. Nehote nas prisilijo v razmišljanje o svetu, v katerem živimo, s poudarkom na odnosih med ljudmi. Avtor z nami deli občutke krivice, resnice, dolžnosti in zahteva od nas premislek o dogajanju v družbi kot celoti in tudi o ravnanju posameznikov. Vprašati se moramo, kolikokrat smo si pred resnico že zatisnili oči in kolikokrat si jih še bomo? Preden se zbudimo v dejanski svet, lahko sanjamo nič, črnino, divjino, pisane pokrajine, ribe s stoterimi očesi, Avstralijo ali Dejana, Katarino, ljubezen. Sanje so vedno naš zaveznik. Če nam je v njih lepo, se jih radi spominjamo, čeprav nam največkrat uidejo iz spomina. Če nas plašijo, pa dobro vemo, da nas vedno tudi spustijo iz svojega prijema. Vprašanje je le, ali nas nemara svet na tej strani ne plaši še bolj kakor tisti sanjski …