Kratka zgodovina traktorjev v ukrajinščini
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | angleška literatura |
Kraj in leto izida | Tržič, 2006 |
Založba | Učila International |
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | angleška literatura |
Kraj in leto izida | Tržič, 2006 |
Založba | Učila International |
Nikolaj, ukrajinski inženir, je po vojni prebežal v Britanijo in je že 50 let angleški državljan. Dve leti po smrti svoje žene se pri 84 letih na smrt zaljubi v mlado ukrajinsko priseljenko Valentino, seveda blondinko, ki ima najstniškega sina Stanislava. Njegovi hčerki Nadežda in Vera, ki sta sicer od materine smrti zaradi dediščine sprti med seboj, se zdaj združita proti »skupnemu sovražniku«. Senilnega očeta skušata rešiti pred grabežljivo in koristoljubno, prsato Ukrajinko. Starček je gluh in slep od ljubezni. Ima načrt: ženi bo nudil streho nad glavo in ji s poroko pomagal do britanskega potnega lista, ona pa bo skrbela zanj. Pozanima se celo, ali bi mož pri njegovih letih še lahko zaplodil otroka. Z Valentino se poroči ponoči, naskrivaj. A izkaže se, da si priseljenka Valentina bolj od moža želi ostati v Angliji. Želi si razkošno življenje, avtomobil, štedilnik, sesalnik za prah, dobro službo, izobrazbo za sina in Nikolajev denar. Medtem ko čaka na potni list in angleško državljanstvo, Nikolaja izkorišča in zanemarja. Ko starček spozna, kako se je uštel, se v strahu pred verbalno in fizično nasilno ženo zateče v svet sanj in začne v ukrajinščini pisati knjigo o zgodovini traktorjev. Roman je pretanjena kritika današnje družbe, saj govori o resnih temah: vsakdanjem boju Ukrajincev za preživetje, propadu ruskega komunizma, emigraciji, zablodah angleškega neokapitalizma in surovega materializma, staranju prebivalstva, iskanju in zavračanju new age duhovnosti. Roman je napisan šaljivo in se srečno konča.
Objavljeno: 25.05.2015 14:18:17
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:26:33
Kmetje so pojedli krave, kokoši in koze, nato mačke in pse; nato podgane in miši; dokler jim na koncu ni ostala samo še trava. Med načrtno lakoto po vsej Ukrajini je v letih 1932-33 umrlo od sedem do deset milijonov ljudi. Sonja Očeretko je bila bojevnica. Kuhala je vodeno juho iz trave in kislice, ki so ju nabirali na poljih. Iskala je korene hrena, gomoljikaste artičoke, na vrtu pa je našla nekaj krompirjev. Ko je tega zmanjkalo, so nastavili pasti in pojedli podgane, ki so živele v slamnati strehi, nato slamo, na koncu pa so žvečili konjsko usnje, da bi pregnali bolečine, ki jih povzroči lakota. Ko so bili preveč lačni, da bi lahko zaspali, so si peli: “Pod visokim gričem je travnik, zelen travnik, tako poln vsega, kakor da si na lepem vstopil v raj.”