Šepetalec vetra
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | švedska literatura |
Kraj in leto izida | Tržič, 2005 |
Založba | Učila International |
Prevod |
Aleš Učakar |
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | švedska literatura |
Kraj in leto izida | Tržič, 2005 |
Založba | Učila International |
Prevod |
Aleš Učakar |
Neke noči pek Jose Antonio Maria Vaz zasliši strele iz bližnjega zapuščenega gledališča. Približa se in zagleda, kako pred njim na odru leži ranjeni deček Nelio, brezdomni otrok. Nelio prosi peka, naj ga spravi na streho, kjer bo lahko dihal sveži zrak, ki piha z Indijskega oceana. Nelio ve, da bo kmalu umrl in začne peku pripovedovati svojo zgodbo. Devet noči se spominja svojega življenja, pripoveduje, niza in prepleta dogodke enega za drugim. Pek Jose posluša. V Mozambiku je izbruhnila državljanska vojna. Ko je bilo Neliu pet let, je videl, kako so razbojniki do tal požgali njegovo vas in pobili vaščane, tudi njegovo komaj rojeno sestrico. Eden od razbojnikov mu je v roke porinil puško in ga hotel prisiliti, naj ubije nekega drugega dečka iz vasi. Nelio je obrnil puško, ustrelil razbojnika in zbežal. Odpravil se je na pot proti morju in srečeval različne ljudi, živali in duhove, ki so mu pomagali. Ko je prispel v glavno mesto Maputo, se je pridružil tolpi uličnih otrok in kmalu postal njen vodja. Začne se čisto drugačno življenje, vsakodnevna borba za preživetje. Med ljudmi postane znan tudi kot zdravitelj. S tem romanom nas Henning Menkell, sicer avtor mnogih uspešnih kriminalk, popelje v Afriko, do katere goji posebno ljubezen. Kot gledališki režiser in pisatelj živi v Maputu v Mozambiku in se preko gledaliških predstav ukvarja z uličnimi otroki. V knjigi predstavi, kako veliko voljo do življenja imajo ulični otroci in želi prebuditi odrasle, da se zavedo uničujočih posledic vojn. Čeprav Nelio po devetih dneh umre, Menkell zgodbo zaokroži z upanjem, da je rešitev za svet, poln trpljenja, v otroški naivnosti. Neliova zgodba poudarja, kako se lahko neka oseba dotakne življenj mnogih ljudi.
Objavljeno: 22.05.2015 17:02:59
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:26:31
Le zakaj zbuja sončni vzhod v moji duši tolikšno otožnost, sem se včasih vprašal. Pogosto sem stal gori na strehi, po marsikateri noči v pekarni, kjer vročina včasih tako hudo naraste, da imam občutek, da se mi bo kar zmešalo. O prvi zori, ravno ko se mesto prebuja, sem užival v hladni jutranji sapici z Indijskega oceana, gledal sonce, kako kot orjaška krogla vstaja iz morja, in v svojih trudnih možganih občutil silno žalost. Morda pa je otožnost le pozdrav duhov, ki jim je mar celo za takega preprostega peka? Spomin na minljivost, ki tudi mene čaka? Toda ravno tisto jutro, ko je Nelio že kar nekaj ur ležal na umazani žimnici, preprosto nisem utegnil misliti na duhove.