Na otoku

“Iza je s terase poklicala Žaneta, da ga poljubi in mu zaželi varno, a pustolovsko noč. Muc se je prišel pokazat in nekaj mrnjavkal, nato pa obsedel na stopnici. Iza je upihnila vse svečke in se odpravila po stopnicah v zgornje nadstropje.

Maček Žane je gledal v noč. Zvezde so bile visoko na nebu, luna pa danes ni bila svetla. Danes bo lov nekoliko bolj zapleten, ker bo moral napeti vse moči, da bo kaj videl. V grmovju je nekaj zašumelo. Spet prekleti ježi. Zadnjič je eden od njih uspel prilesti na verando in si drznil jesti njegove brikete! In nič se ga niso bali, čeprav je tako velik maček. No, pravzaprav Žane ni nič ukrenil zoper to kriminalno dejanje. Ježi so ga enostavno ignorirali, kar je še večja nesramnost! Ne, ne, danes se to ne bo zgodilo.” (str. 28)