Svobodna : moje epsko potovanje domov

“To pesem posvečam svoji hčerki Mende Nazer,” je tiho rekla. “Svojo hčer Mende imam zelo rada, ves čas jo imam rada…” Pogledala me je z očmi, polnimi nedoumljive materinske ljubezni in naklonjenosti, njene roke pa so začele udarjati preprost ritem v njenem naročju. /…/ Mama se je v pesmi obrnila na vse naše tesne sorodnike – bratrance in nečake, ki jih je v pesmi oklicala za svoje sinove – in jih prosila, naj me iščejo po vsej deželi. /…/ Materin glas je bil visok in ritmičen, besede in melodija so se ponavljale in se prepletale, kot da zaklinja ali izreka urok. Vprašala sem se, kako je lahko človeški glas tako lep in nežen, vendar hkrati tako prežet z izgubo in bridkostjo. /…/ Zgodba njene pesmi je bila zame tako ganljiva in resnična, da mi je trgala srce. Neutolažljivo sem jokala, medtem ko so se njene ustnice premikale v ritmu. Pesem ni imela konca, saj je mama po spominu ponavljala besede, kot da bi znova pripovedovala že večkrat izpovedano zgodbo. /…/ Medtem ko je pela, so ji po licih polzele solze, toda ni se zmenila zanje, tako je bila zatopljena v svet svoje pesmi. Pela je naprej, ne da bi si obrisala lica in si otrla solze. /…/ Medtem ko je pela svojo bolečino, sem segla k njej in ji s palcema otrla solze, ji obrisala lica. Skoraj ni opazila. Bila je zatopljena v prostor upesnjene zgodbe, uročena od srčne bolečine svoje žalostinke, pričevanja neizrekljivega materinega trpljenja. /…/ Medtem ko je lepo otožno petje odmevalo v mali koči, sem spoznala, da je ta pesem kot katarza za mojo mamo, zdravljenje vse njene bolečine in izgube. Po licih so mi polzele vroče solze. Vedela sem, da upesnjena zgodba učinkuje tudi name, kot da mama okrog mene plete urok, ki mi bo pozdravil ranjeno in trpeče srce. /…/ Ko je izzvenel zadnji stih, sem spoznala, da mi mama v pesmi pripoveduje to, kar je nemogoče izraziti s preprostimi besedami – zgodbo o najini dolgi ločitvi in o duhu upanja, ki jo je spodbujal, da me je iskala. Mislila sem, da ji moram postaviti toliko vprašanj, da moram izvedeti in slišati toliko stvari, toda zdaj mi je mama odgovorila tako, da je upesnila svojo zgodbo. To pesem je napisala zame, za svojo hčer, preprosto pesem, ki mi je govorila o žalosti, praznini in bolečini. Nobene vsakdanje besede, noben pogovor me ne bi tako ganil, kot me je njena pesem. Zatekla se je k najstarejšemu izročilu našega plemena – pripovedovanju zgodb s pesmijo – in mi izpovedala svojo osebno pripoved o nesreči in bolečini. Vsaka njena beseda mi je govorila, mi klicala in se globoko dotaknila mojega srca.