| Žanr | spomini |
| Narodnost | afriška literatura |
| Kraj in leto izida | Tržič, 2004 |
| Založba | Učila International |
| Prevod |
Ljubica Klančar |
To je resnična, prvoosebna pripoved Nazer Mende, ki se je rodila in odraščala v plemenu Karko v Nubskih gorah Sudana. Na prvih straneh spoznamo njeno lepo otroštvo, tople in ljubeznive odnose s starši in celotnim plemenom. Opisuje tudi njihove navade, vero, šolanje otrok in obrezovanje deklic. Pokaže, kako jim Arabci, s katerimi si morajo deliti prostor v državi, vsiljujeo svoj jezik, slednjič pa želijo še iztrebiti domorodna, staroselska ljudstva. Ko ima Mende 12 let, arabski mudžahedini napadejo vas, jo uničijo, ugrabijo otroke in posilijo ženske, moške pa ubijejo in sežgejo. Deklice prodajo za sužnje, ženske za prostitutke, fante za kravje pastirje. Tudi Nazer Mende prodajo in kot sužnja se znajde v družini premožne Arabke Rahab v Kartumu. Lastniki Mende zapirajo, ji ne plačujejo za delo, jo pretepajo, ponižujejo, žalijo in na vse možne načine izkoriščajo. Rahab je ne kliče po imenu, nanjo se zaničljivo obrača z besedo jebit, kar pomeni sužnja. Mende vsak večer lačna zaspi na tleh v vrtni lopi, kamor jo zaklenejo. Sedem samotnih let ne ve nič o svoji družini. Spomladi leta 2000 jo gospodarica pošlje k svoji sorodnici v London. Nazer Mende spozna, da je v tej deželi suženjstvo prepovedano. Uspe ji navezati stike z nubskimi izseljenci, ki ji nato skupaj z novinarjem Damienom Lewisom pomagajo zbežati in priti na svobodo.
Objavljeno: 06.05.2015 13:07:23
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:26:16
Od prvega dne pri Rahab sem vedela, da moram vsak dan moliti, tako kot doma. Ker v moji sobi ni bilo ničesar, kar bi lahko uporabila za muslajo, sem molila na rjuhi svoje postelje. To je bilo najboljše, kar sem premogla. Kadarkoli sem utegnila, sem izginila v svojo lopo in molila. V molitvi sem našla neizmeren vir moči. Prvih nekaj tednov v tisti hiši mi je uspelo moliti, ne da bi Rahab kaj opazila. Zmerjala me je, ker sem izginila, vendar ji nisem nikoli povedala, kaj počnem. Nekega popoldneva sem šla molit, ne da bi prej preverila, kje je Rahab. Pokleknila sem in roke z dlanmi navzgor podržala pred seboj. Prosila sem Alaha, naj mi pomaga pobegniti in se vrniti domov. Nenadoma sem zaslišala, kako me kliče Rahab: “Jebit, kje si?” Poskusila sem hitro končati molitev, vendar so se vrata sunkoma odprla. V lopo je pritekla Hanin. Ko me je zagledala, se je obrnila in zavpila: “Mama, mama! Tukaj je, moli!” Nato se je na pragu prikazala Rahab. “Hmmm…” je zamrmrala z zaničljivim izrazom na obrazu. “Zdaj nas hočeš še posnemati? Ali res misliš, da je molitev za ljudi, kot si ti? Za zamorce, kot si ti? Ali res?” Tiho sem povesila glavo. Toda nekje globoko v sebi sem ji odgovorila: “Ali misliš, da sem šele danes začela moliti? To počnem že od rojstva. Lahko me odpelješ od očeta in matere, stran od mojega doma, vere mi ne moreš vzeti. Najprej bi me morala ubiti.” Zatem me je Rahab vedno poskušala ustaviti. “Ali greš molit?” me je osorno spraševala. “Nimaš časa za molitev. Sploh pa, kaj misliš, da počneš? Islam ni za ljudi tvoje baže.” Vsakič ko sem se ji postavila po robu z molitvijo, sem čutila, kako mi v srcu raste uporni duh. Verjela sem, da mi Alah pomaga. Da mi daje moč, da se postavim po robu tej kruti ženski.
in nato