| Žanr | spomini |
| Narodnost | nemška literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2009 |
| Založba | Emanuel |
| Prevod |
|
| Ključne besede | Druga svetovna vojna, Frančiškani, Spomini |
Knjigo spominov na svoje življenje je napisal Karl Goldmann (1916-2003), ki si je že v otroštvu želel postati frančiškan in kot misijonar oditi na Japonsko. Kot mlad fant je doživel pekel druge svetovne vojne in nacizma. Položaj, ki ga je imel v esesovskih enotah, mu je omogočal, da je neopazno pomagal civilnemu prebivalstvu. Ko je bil prestavljen v vermaht, je službo v vojski nadaljeval kot sanitejec. Nato je v ujetništvu v zelo nenavadnih okoliščinah od papeža dobil dovoljenje, da je lahko posvečen v duhovnika še pred koncem študija teologije. V ujetniških taboriščih v Severni Afriki je opravljal duhovniško službo. Velikokrat je za las ušel smrti. Devet let po koncu vojne so se mu uresničile otroške sanje in postal je misijonar (z imenom brat Gereon) na Japonskem. Med spomine na grozote vojne so vtkane drobne, presenetljive, skoraj čudežne, a vendar resnične zgodbe o moči dobrote, sočutja, vere in molitve.
Objavljeno: 06.05.2015 08:59:12
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:26:14
Skozi vrata sem videl široko taboriščno ulico, levo in desno od nje pa barako za barako, kolikor daleč je seglo oko. Po ulici, skoraj do vrat, ob katerih sva stala, je v strnjeni skupini prihajalo nekaj sto ljudi, vsi v zebrastih oblekah. Na njihovih suknjičih sem zagledal isto oznako, ki sem jo videl pri ujetniku v pisarni. Na vprašanje, kaj pomeni, mi je Arbogast odgovoril, da je to razpoznavni znak duhovnikov. “Kako, so vsi tile torej duhovniki?” sem vprašal osuplo. “Da, tukaj jih je nekaj sto, tudi jaz ne vem natančno.” “Kje pa stanujejo?” Pokazal mi je dve baraki približno v sredini dolge vrste. Menil sem, da je pač nemogoče, da tam spi toliko ljudi. Odgovoril je: “Še nikoli nisem bil noter, ležali pa naj bi v treh ali štirih nadstropjih.” Morala sva naprej, jaz pa sem hotel vsaj poskusiti, ali ne bi morda med vsemi temi možmi – med njimi je bilo veliko starejših in bolehnih – spoznal svojega predstojnika. Nenadoma se je razlegel oster, ponavljajoč se zvok sirene. Arbogast se je vznemiril. “Hitro, hitro, to je preplah, vse bodo zaprli. Tukaj moraš ven!” Že sva hitela k vratom in ko sem stopil na prosto, sta se že pojavila dva stražarja s puškami… Ko sem se vrnil v župnišče, sem župniku povedal, kaj sem doživel. Potem ko sem si upal vdreti v ta ‘pekel’, kot ga je imenoval, mi je zaupal, da nisem vohun. Prinesli so nama kavo in pecivo, vendar kljub silni lakoti nisem mogel zaužiti ničesar. Kar mi je povedal, je bilo preveč strahotno, da bi lahko verjel: pretepanja, lov s krvoslednimi psi, tarče za orožne vaje, medicinski poskusi, sežiganje mrtvih, o vsem tem mi je poročal s solzami sočutja. To je bil pekel in esesovci hudiči!
