Opazovalec
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2009 |
Založba | Cankarjeva založba |
Ključne besede | Ljubezen, Odločanje, Smisel, Svoboda, Življenje |
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2009 |
Založba | Cankarjeva založba |
Ključne besede | Ljubezen, Odločanje, Smisel, Svoboda, Življenje |
Diagnoza: rak, leto dni življenja. Kaj storiti? Kaj storiti, če si Simon Bebler, tudi Barton Fink, študent literature, režiser drugorazrednih predstav, ki mu prav obupno nič ne gre od rok? Kako zrežirati zadnje leto svojega življenja na Zemlji? Simon se odloči, da ga bo preživel svobodno, delal stvari, ki jih drugače ne bi. Zadihal bo! Usoda ima seveda drugačne načrte. Pride v podobi klošarja in nato kot Vincent Vega. Od svobodnih odločitev, želja in namer Simonu ne ostane kaj dosti. Selitev v New York in posledično življenje tam postane prava drama, še več, postane kriminalka s scenami, v katerih glavni junak, ki je hkrati Simon Bebler in Barton Fink, srečuje mnoge like iz ameriškega filmskega sveta. Al Pacino, Bruce Willis, Woody Allen, vsi ti prihajajo in odhajajo iz Simonovega bivanja v New Yorku. Tudi ljubljena Uma Thurman.
Ni važno, ali sem danes Simon, jutri Barton, včeraj kopija svojega očeta, podoba svoje matere … sploh ni pomembno … pomembno je iz občutka nesmisla uiti pravi čas in postaviti obe nogi na tla, glavo pa obdržati visoko v oblakih, kajti drugače je življenje pred Ničem lahko samo neznosno. Kaj je na drugi strani, v Niču? Do tja sicer pride vsak, bolj ali manj potrpežljivo, bolj ali manj sprejemajoč življenje na tej strani, z vsemi ovirami, prek katerih se spotikamo in padamo, se pobiramo bolj ali manj uspešno. Smo lahko vmes svobodni, zares svobodni, ali pademo vedno na iste finte, želje, stereotipe, zaslepljeni s svojo lastno pomembnostjo? Koliko poguma imamo, da zares odživimo vmesno stopnjo med prihodom in odhodom in nismo le opazovalci?
Formula ljubezni naj bi obstajala za vsakega, pa vendar, posameznik jo najde le, če se hkrati z njim v njegovi bližini od čudeža dan človek ustavi na točno tej točki, kjer stoji sam in svoja stopala položi v odtise njegovih. Takrat ni več razloga, da je še naprej samo opazovalec. Kot tudi ni razloga za skrb, kaj je v Niču.
Objavljeno: 29.04.2015 09:35:37
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:26:10
“Po moji zaslugi si ujetnik okoliščin?”
“Ne razumete me!”
“Bolj, kot razumeš samega sebe.”
“Ni res!”
“Dolžnost na smrt obsojenih je, da drug drugemu stojimo ob strani. Da se odločamo drug za drugega, kadar ne gre drugače.”
“Rad bi se odločal zase! Nočem končati življenja kot epizodni junak v zgodbi koga drugega. Hočem biti avtor in junak zgodbe, v kateri bodo stranske vloge igrali drugi. Ni potrebno, da je to velika zgodba, saj jih danes nihče več ne zna prepoznati, in morda v času televizije sploh niso mogoče. Lahko je majhna, nepomembna, tudi za lase privlečena zgodba, lahko je kopija katerega od tisočerih romanov, ki so izšli v zadnjih dveh letih, vseeno. Edino pomembno je, da je moja. Takšna, kakršno sem sposoben ustvariti.”
(str. 300)