Prevajalec : spomini Darfurca
Žanr | spomini |
Narodnost | afriška literatura |
Kraj in leto izida | Radovljica, 2009 |
Založba | Didakta |
Prevod |
Marko Petrovič |
Žanr | spomini |
Narodnost | afriška literatura |
Kraj in leto izida | Radovljica, 2009 |
Založba | Didakta |
Prevod |
Marko Petrovič |
Daoud Hari se je rodil v plemenu Zaghawa v pokrajini Darfur v Sudanu. V spominih opisuje srečna otroška leta, dirke s kamelami po puščavi, barvite poroke, igre v luninem soju.
Leta 2003 so se nad Darfur spustili vojaški helikopterji. Milice, ki jih je podpirala sudanska vlada, so prišle pobijat, posiljevat in požigat, da bi pregnale domorodce z njihove zemlje.
Napadli in uničili so tudi Daoudovo vas. Uspelo mu je zbežati. Hodil je po puščavskem bojišču ter pomagal šibkim in ranljivim priti do hrane, vode in varnega zavetja. Nato se je znašel v begunskih taboriščih v Čadu. Kot prevajalec in vodič je delal za Združene narode in druge mednarodne humanitarne organizacije in sodeloval z novinarji New York Timesa, NBCja in BBCja. S tem je tvegal lastno življenje, saj je sudanska vlada prepovedala vstop novinarjem in je s smrtjo kaznovala tiste, ki so pomagali »tujim vohunom«. A Daoud je vztrajal, ker je to nalogo čutil kot svoje poslanstvo.
Danes živi v Združenih državah Amerike.
Objavljeno: 17.04.2015 14:50:27
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:26:05
Vodja je rekel, da Čad ni Sudan. Čad je sovražna dežela. “A tako misliš?” je rekel Ali. “In vi ste Zaghawajski fantje iz Darfurja?” Ker ima dva otroka, je sedaj govoril s fanti na očetovski način. “Ali ste vedeli, da je bil Darfur v davni preteklosti velika država, tako velika, da se je nahajala v Sudanu in tudi v Čadu? Ali ste vedeli, da so Francozi, ki so pozneje nadzirali Čad, in Britanci, ki so pozneje nadzirali Sudan, zarisali črto, ki je dodelila polovico Darfurja eni državi in drugo polovico drugi? Ali ste vedeli? Kaj pa vas briga ta črta, če ste Darfurci? Kaj se vas to sploh tiče, če Britanci in Francozi rišejo črte na zemljevidih? A to sploh vpliva na dejstvo, da smo bratje?” Fantje so bili ganjeni. “In še nekaj za vas. Ali veste, da vaši ljudje v Čadu slišijo zgodbe o hrabrosti velike vojske, katere člani ste sedaj tudi vi – vi in vaši novi prijatelji, Džandžavidi?” Fantje so se mu še bolj približali. “Ja, vaši pogumni novi prijatelji so napadli šolo za dekleta v Darfurju. Posilili so štirideset mladih deklet in njihove učiteljice. Nekatera dekleta so bila stara osem let. Petnajst jih je moralo dolgo časa preživeti v bolnišnici; bile so vse krvave od poškodb. Ko je medicinska sestra, zaposlena v bolnici, povedala vse to, so jo vzeli in jo pretepali in posiljevali dva dneva in dve noči. Nato so jo hudo porezali z noži. Ali bi tudi vi počeli takšne stvari?” Fantje so se spogledali. “Seveda ne,” je rekel vodja v imenu vseh. “One bi bile za nas kot sestre.” Fantje so prikimali. Takrat se je ulil dež in fantje so se stisnili skupaj pod suhim drevesom. “In če bi bila to arabska dekleta?” je Ali še naprej vrtal vanje. “Ali ne bi bile tudi one kot vaša družina?” “Kako pa bi bilo to mogoče?” je vprašal fant. “Ker so ljudje in vsi ljudje so kot vaša družina.” Ko je to rekel, je razširil roke in grmenje je dalo njegovemu govoru čudovito glasbeno spremljavo. “Ja, seveda,” je rekel fant, in videl sem, kako se je v vsakem fantu ponovno prižgala luč njegove duše. Dež, ki je bil že premočan za to drevo, je pral njihove mlade obraze.