Rigoberta Menchu preživi srečno otroštvo v hribovski vasici v Gvatemali. V prvem delu knjige opisuje staroselsko kulturo in navade, ljubeznive odnose in medsebojno pomoč, obrede in iniciacije, življenje v tesnem sožitju z naravo in globoko modrost njenih ljudi. Nato od devetega leta dela na plantažah in kot služkinja. Pripoveduje o težkem življenju staroselcev, ki za nekaj drobiža sekajo trs in obirajo bombaž na plantažah veleposestnikov. Ti jih ponižujejo in na vse načine izkoriščajo. Ko se delo na plantažah konča, odidejo nazaj v hribe. Izsekavajo drevje in grmovje in začnejo saditi koruzo in drugo zelenjavo. Hiše si postavijo iz palm in palic. Čez nekaj let pridejo veleposestniki s plačanci in zahtevajo, da jim Indijanci plačujejo najemnino, ali pa naj se izselijo v goščavo. Pretepajo jih, mučijo, ubijajo, požigajo njihove koče. Staroselci snujejo obrambne načrte, začnejo oboroženi upor. Čeprav niso nikoli hodili v šolo, se zdaj učijo: najprej drugih indijanskih narečij, s pomočjo redovnic pa še špansko. Iskati začnejo stike s sindikalisti in Evropejci. Rigoberta Menchu, ki staroselska verovanja združuje s katoliškim naukom, je tudi katehistinja. V Svetem pismu v zgodbah Mojzesa, Davida in Judite najde nauk o pravici do upora. Ker je kot ena od voditeljic upora v nevarnosti, pobegne v tujino. V Parizu spozna Elisabeth Burgos, ki po njenem pripovedovanju napiše odmevno biografijo. Tako svetovna javnost izve, kaj se dogaja v Gvatemali.
Objavljeno: 15.04.2015 08:02:37
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:26:02