Moja nona pripoveduje : kraške pripovedke

Moja nona je bila na Krasu zelo znana. Pravzaprav ni bila znana zato, ker je bila moja nona, temveč zato, ker je bila županova žena. Ves goriški Kras je imenoval mojega nonota samo z vzdevkom “nunc župan”.
Kaj pa mislite! To je bila velika čast, da so ga celih petindvajset let zaporedoma volili za župana. Imeli so ga tudi drugače radi. Botroval je neštetim otrokom. Skoraj vsaka hiša je imela po enega Lojzka, Francka, Pepka, Tončka, Blažka ali Matička ali vsaj po eno Urško, Barbko, Maričko, Klementinco, Kristinco ali enostavno Tinco, katero je moj nono v cerkev nesel, da jo je gospod nunc krstil. Zaradi tega so mu upravičeno rekli “nunc župan”.
Po drugi strani so se mu ljudje hoteli prikupiti s tem, da so zelo upoštevali mnenje in prijateljstvo moje none, kateri so še vsi starejši ljudje rekli nunca (to je botra) zato, ker je bila županova žena in zato ker je kakor nono botrovala marsikateremu frkolinu iz obširne okolice goriškega Krasa od Trstelja do Brestovice ter od Fajtega hriba do Komna in še dalje.
Moj nono se je naučil pisati in brati že v prvem letu svojega županovanja. Včasih, ko je bil dobre volje, me je vzel na kolena in mi, ker sem bil na glasu kot najtrša butica vsega mlajšega rodu v družini, postavljal za vzgled sebe, ki se je naučil brati in pisati ter računati v borih treh tednih. Seveda sem ga zaradi tega občudoval. Veliko bolj pa sem občudoval svojo nono, ki je ostala nepismena, čeprav je bila žena tako imenitnega moža. Ker mi pisanje ni šlo od rok in ker mi je tudi branje delalo nezaslišane težave, me je tolažila pač s tem, da bom postal dober kmet, “kmet starega kova”, kakor je imela navado reči.