| Žanr | družbeni roman |
| Narodnost | slovaška literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2014 |
| Založba | Cankarjeva založba |
| Zbirka |
Moderni klasiki |
| Prevod |
Andrej Pleterski |
| Ključne besede | Ljubezen |
Predvojni Pariz. Sudetska kriza. Češkoslovaški študent in francoska študentka. Odlični pogoji za nastanek dobre vsebine, ki zlahka preseže nivo povprečne ljubezenske zgodbe, kar v osnovi Pleteni naslonjači so. Ljubezenska zgodba namreč. A so hkrati tudi zgodba o enem precej specifičnem obdobju, ki je zaznamovalo čas pred drugo svetovno vojno. Obdobju, ki je zaradi neodločnosti in omahovanja zahodnih držav omogočilo Hitlerju »sprehod« po stari celini. Obdobju, v katerem državniki niso znali držati obljub, ki so jih dali njihovi predniki. Obdobju, ki je nacistom dodalo poguma in je verjetno ključno za začetek in potek največje od dosedanjih morij. Pleteni naslonjači so prvi prevod kakšnega od romanov Dominika Tatarke v slovenski jezik. V bistvu čudno, saj velja Tatarka za najpomembnejšega slovaškega pisatelja 20. stoletja. A vendar na nek način tudi ne, saj je avtor veljal za oporečnika sistema in bil zaradi tega s strani domačih oblastnikov potisnjen na stranski tir. Pa tudi drugače so slovenski prevajalci slovaške avtorje (za razliko od njihovih čeških »bratov«) nekoliko »zanemarjali«. Verjetno je čas, da se tudi to spremeni. Če dobro pomislim, se je s Pletenimi naslonjači že začelo.
Objavljeno: 27.03.2015 16:07:58
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:25:55
Prestrašilo me je, mislim, da ne ravno policija. Policija je policija povsod po svetu. Policija mlati, pohablja ravno tiste, ki so mi ljubi. S policijo sem imel že nekaj izkušenj. A bojazljivosti nisem čutil niti v tujini. Ni me torej prestrašila niti prizadela – nobena policija, niti daladierovska, me ni mogla prizadeti. Zaprepadla me je misel: Raztrgali naju bodo, naju z Danielo, daleč vsaksebi bodo razmaknili najina pletena naslonjača. Samo to. Vendar je bilo to zame tudi vse. Danieli nisem dvoril, nisem si prizadeval, da bi ji izpovedal ljubezen, da bi z njo skrivaj skrenil v temen kotiček parka, da bi jo prijemal za roko ali se z njo poljubljal, še toliko manj, da bi jo zavajal, vsaj ne zavestno, da bi mi bila ljubimka. V tihem soglasju sva najraje družno posedala v pletenih naslonjačih na terasi kavarne kot na kakšnem bregu in strmela v pare ljubimcev pred seboj, bele, barvne, inozemske, ki so po bulvarju Saint-Michel vrveli kot reka. (str. 55)
in nato