| Žanr | avtobiografski roman, družbenokritični roman, družinski roman (tudi rodbinski) |
| Narodnost | francoska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2010 |
| Založba | Vale-Novak |
| Prevod |
Veronika Novak |
| Ključne besede | Družba, Francozi |
Beigbeder seveda ni prvi avtor, ki piše o sebi. Tudi ni prvi, ki bi pisal o sebi na tako neposreden način. Takšen pristop je kar tipičen za večino avtobiografskih piscev. Je torej knjiga s precej potentnim naslovom avtobiografija? Je. A vendar je Francoski roman tudi precej več, kot pa zgolj to. Je tudi natančna analiza francoske družbe druge polovice 20. stoletja in ne zgolj avtorjeva družinska saga. Analiza, ki jo avtor napravi v priporu, ki je že zaradi narave prostora samega idealen za soočenje s preteklostjo, ki se je do nedavna zdela izgubljena. Počasi, košček po košček, Beigbeder sestavlja svoje življenje, zraven pa secira družbo in okolje, ki ga obdajata. Predvsem francosko – tako družbo kot okolje. In tudi zaradi tega je potentnost naslova več kot na mestu, enfant terrible sodobnega francoskega romanopisja Michel Houellebecq pa je v Beigbederju dobil več kot dostojnega sodobnika in verjetno tudi naslednika.
Objavljeno: 26.03.2015 17:04:08
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:25:54
Svet, v katerem sem se rodil, nima nobene zveze z današnjim. To je bila Francija pred majem 1968, še vedno jo je vodil general v sivi uniformi. Zdaj sem že dovolj star, da sem videl, kako so izginili neki načini življenja, izražanja, oblačenja, frizure, televizija, ki je predvajala en sam kanal, katerega paradna oddaja je bila črno-bela cirkuška predstava (»Zvezdna cesta«). Takrat so imeli policaji piščalke in bele palice. Bilo je dvajset let po Auschwitzu in Hirošimi, 62 milijonih žrtev, po deportaciji, osvoboditvi, lakoti, revščini, mrazu. Odrasli so o vojni začeli govoriti bolj potiho, ko so prišli otroci v sobo. Vsako prvo sredo v mesecu so se opoldne zdrznili ob zvokih sirene. Njihova edina obsedenost v letih mojega otroštva je bilo udobje. Po vojni so vsi za petdeset let postali požrešni. Zato je moj oče izbral zelo donosno poslovno kariero, čeprav je bila njegova resnična strast filozofija. (str. 80)
in nato