Ljubeznivec

Kronika ljubezenske obsesije

Le redkokateri roman se začne tako bombastično kot Ljubeznivec nemške pisateljice Julie Franck. Postavitev obljublja veliko. Prvoosebna pripovedovalka Beyla opazuje, kako se neznani voznik trudi rešiti rdeče vozilo iz nerodnega parkirnega položaja; ko mu to končno uspe, z drznim vzvratnim manevrom prestraši mimoidočo, da pade pod tramvaj in umre na kraju nesreče. Da bi se zadeva še bolj zakomplicirala, se izkaže, da je bila ponesrečenka Beylina soseda Charlotte, lastnik rdečega avtomobila pa najverjetneje protagonistkina usodna ljubezen Albert, oziroma vsaj tako bi se dalo sklepati. Resnica je zmuzljiva, kar pripovedovalko spravlja v obup, in kar sledi še najbolj spominja na moderno reinterpretacijo noir klasikov. Ona se vse bolj verjame lastnim sumom, da je Albert povzročitelj nesreče, morda celo morilec, a vztraja v negotovosti, on pa se obnaša kot lepi&skrivnostni neznanec iz doktor romanov, kar pravzaprav tudi je, saj je pripoved v celoti posredovana skozi Beyline oči. Ker je zaljubljena, je kot kaže tudi zaslepljena, zato avtorica zvito vpelje nekaj funkcionalnih likov, da zapolnijo informativne vrzeli in za vedno izginejo v črno luknjo pripovedi. Toda v bolj posrečenih pasažah, kjer sta junaka prepuščena le drug drugemu, Franck razpoko med pripovedovalkino perspektivo in, recimo temu, »dejanskostjo« ubeseduje skozi karakterne zdrse, ki postajajo s tem, ko se ponavljajo in razraščajo, vse bolj očitni in očitno problematični. Beyla ima z zunanjim svetom težave že od vsega začetka, ko ne zna prevzeti odgovorne vloge v prometni nesreči. Postavi se v položaj samozanikanja, dopoveduje si, da njena dejanja v resnici nimajo teže, zato nikomur ni pripravljena priznati tega, kar je tistega dne videla. S tega vidika je razumljivo, da se v odnosu do Alberta izogiba neposrednemu soočenju, ker bi to pomenilo, da mora sprejeti tudi manj privlačne, odbijajoče plati njegovega značaja (pa čeprav na nezavedni ravni, kar se lepo pokriva s simboliko kletnih stanovanj, v katerih junakinja večino časa prebiva). Albert in Beyla imata več skupnega kot se zdi: smisel Beylinega poklica je pretvarjanje, v cirkusu dela kot klovnesa, medtem ko je Albert, samouki pianist in samooklicani žigolo, umetnost pretvarjanja tako ponotranjil, da se je v njej izgubil. Ljubezenska dinamika med obema protagonistoma je najmočnejša plat pripovedi.

A Ljubeznivec je eden tistih romanov, ki si prizadevajo biti več od tega, kar dejansko so – in se pri tem ne znajdejo najbolje. Zgodba o spodletelem ljubezenskem razmerju je posejana z elementi, ki naj bi predvsem pripovedovalki priskrbeli motivacijsko globino, namesto tega pa večinoma izpadejo kot ornamenti ali na prvo žogo izpeljane psihologizacije. Odnos do očeta, bratov in nerojenega otroka na Beylini ter morbidne, v izmišljijo kamuflirane spominske anekdote na Albertovi strani ne izkoriščajo svojega potenciala. Avtorica jih uporablja predvsem kot motivacijske alibije, ne odmeri pa jim dovolj pozornosti, da bi njihovo prisotnost zares upravičila. Še večji problem pa predstavljata Beylina obsedenost s prepričanjem, da je avto vozil Albert, in lik Charlotte. Vprašanje »krivde« je (pre)hitro odpravljeno in uporabljeno predvsem kot vezivo slepih ulic v pripovedi. Vloga, ki jo avtorica dodeli Charlotte, pa je v nasprotju z začetno pozornostjo zminimalizirana. Izselitev v Charlottino stanovanje sprva namiguje na globlje, tudi temačnejše vrzoke Beylinega in Albertovega zbližanja, vendar zgodba na to sčasoma pozabi. Lik Charlotte postane kljub obljubam potisnjen v manj pomemben kot romanesknega okvirja, kjer dočaka le še površinsko izpeljavo.

Konflikt romana tako izvira iz prežvečene »kdo-bo-koga« postavitve, kjer se vlogi izkoriščanega in izkoriščevalca neprestano menjujeta, pa čeprav le na površini. Med Beylo in Albertom je točno toliko razlike kot med eno in drugo platjo kovanca: zasnovana sta kot protipola, na način, ki že na samem začetku daje jasno vedeti, da se njuni vzporedni vesolji ne bosta nikdar srečali, a njuna »mimobežnost« premore svojevrstno privlačnost. Teža konflikta je zato bolj kot na razvoj zgodbe usmerjena v njeno izpeljavo. Odnos med Beylo in Albertom postaja vse bolj zadušljiv, obsesiven in posesiven; jasno je, da bo moral propasti, vprašanje je le, kako. Frenetični tempo pripovedi material kopiči v eno samo pričakovanje preobrata, skupaj z njim pa se stopnjujejo tudi zahteve do razpleta, ki na koncu razočara. Julija Franck je ubrala lažji, predvidljivejši konec, s katerim stvari razreši tako, da ne razreši ničesar. V tem kontekstu namigovanje na samomor izpade kot tragikomičen poskus dramatizacije sicer banalnega ljubezenskega razhoda.
Ljubeznivec je pravzaprav idealno plažno čtivo. Nekakšna sofisticirana verzija ljubezenskega romana za sladokusce, vendar brez posebne globine. Če bi morala oceno strniti v štiri besede, bi se te glasile takole: nezahtevno, berljivo, prebavljivo in pozabljivo.