Ukulele jam

Miki se ničesar na svetu ni tako veselil kot poletja 1992. Končal bi osemletko in se vpisal na gimnazijo, brat Neno bi dokončal fakulteto in se vrnil domov. Oče naj bi šel v zaslužen pokoj. Kot pika na i pa mu je Neno obljubil, da ga nauči voziti avtomobil. A potem so prišli Srbi z lopatami, opremo in puškami. Vkopali so se vzdolž nasipa in reke in začeli streljati na drugo, bošnjaško stran. Miki je lahko do frontne črte vrgel kamen. Mikijeva bošnjaška vas se je znašla globoko v srbskem ozemlju. Kaj kmalu je bila zadeta tudi sosedova hiša. Miki in njegova družina so postali begunci. Miki, oče in mati so se nastanili v begunskem centru na hrvaški obali, starejši brat Neno pa je pristal v srbskem ujetništvu. V Centru v Majbulah oče in mati nemočno vijeta roke in poslušata novice po radiu. Miki pa si kljub nemogoči situaciji želi življenja, kot si ga je predstavljal pred izbruhom vojne. Večina drugih je pobegnila, takoj ko se je začelo streljanje, oni so imeli čas vzeti leviske. Mikiju preostanejo le cunje iz Rdečega križa. V uteho mu je predvsem glasba, ki jo je poslušal njegov oboževani brat. Najde si tudi prijatelje in prve poletne simpatije. Ko nastopi jesen, čas za v šolo, spozna, da je tretjerazredni državljan. Nima hrvaškega državljanstva in ne denarja za vpis v šolo. Žarek upanja na Mikijevo družino posije poleti 1994. Zgodba temelji na osebnih izkušnjah avtorja, ki je iz mladega begunca postal cenjen danski pisatelj.