| Žanr | kratka zgodba |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Novo mesto, 2004 |
| Založba | Goga |
| Zbirka |
Literarna zbirka Goga |
| Ključne besede | Bolečina, Mladost, Simbolika, Trpljenje |
To je prvenec, ki kljub pisateljevi mladosti tenkočutno prisluhne človeškim travmam in dilemam, nežnosti in žalosti,
silovitosti in grobosti, mladosti in zaletavosti, dotikom in poljubom, toploti in hladu pa tudi brezbrižnosti sveta. Vzporedni
svet je vse tisto čudno, sanjsko, tudi svet klepetavih veveric, kamor se lahko zatečeš, da te ne bi zlomilo. Peron je le simbol
večnega prihajanja in odhajanja, menjavanja radosti in bolečine. Sobe so simbol svetlobe in teme, življenja in smrti,
ujetosti in svobode. Grenak priokus v vsem, kar se mladostnikom dogaja, vendar upanje ostaja.
Objavljeno: 27.02.2015 14:51:59
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:25:37
“Najhuje je bilo seveda takrat, ko sem poskusil narediti samomor. V kopalni kadi me je našla babica, ki mi je prinesla pečenice in žgance za večerjo, namesto hvaležnosti pa je dobila krvavo kopel in porezana zapestja. Takrat so vsi končno ugotovili, da nisem normalen. V bolnišnici sem dobil nekaj vljudnostnih čestitk, ki sem jih zažgal, rože pa sem pojedel. Tako sem bil še dlje na opazovanju. Tega nisem delal, ker sem bil nor. Samo hotel sem, da drugi tako mislijo. Tudi samomora nise hotel narediti, ampak me je preprosto zaneslo.” (str. 51-52)
in nato