Bonavia

Kako uiti samemu sebi? Kako se izogniti temu, da ne bi postali točno tisto, kar nam je pri starših najmanj všeč? Ali se ima sploh smisel boriti proti temu, če nam pa skoraj vedno spodleti? Sicer ne vem, če so se točno ta vprašanja podila po glavi Dragana Velikića, ko je snoval roman Bonavia, so se pa po moji, ko sem bral to njegovo umetnino. Umetnino, ki je navkljub čezoceanskemu ekskurzu še vedno vpeta v srednjeevropski prostor, ki je tako tipičen za Velikića. Avstroogrski prostor, ki je, hočemo nočemo, blizu tudi slovenskemu bralnemu občestvu, saj nas precej zaznamuje pa tudi opredeljuje, in mu, pa četudi nas odnese v kakšnega od daljnih koncev sveta, le s težavo ubežimo. Kakor tudi s težavo ubežimo svojim prednikom. Ljudem, katerih značajske lastnosti nosimo s seboj, pa če nam je to všeč ali pa ne. In točno to se dogaja junakom romana Bonavia. Prav vsi trpijo zaradi prtljage, ki so jo podedovali, se jo na vse možne načine želijo znebiti, a vendar neuspešno, saj jim vedno znova sledi pa četudi v nekoliko bolj odročne konce sveta. Bonavia je torej tudi roman o poti. Poti, ki je sinonim za iskanja, pa tudi raziskovanja in Velikić svojim junakom zaželi lepo, srečno pot, pa čeprav se vedno ne izteče tako.