Otrok Tibeta
Žanr | avtobiografski roman |
Narodnost | tibetanska literatura |
Kraj in leto izida | Tržič, 2008 |
Založba | Učila International |
Zbirka |
Žepna knjiga |
Prevod |
Jana Cedilnik |
Žanr | avtobiografski roman |
Narodnost | tibetanska literatura |
Kraj in leto izida | Tržič, 2008 |
Založba | Učila International |
Zbirka |
Žepna knjiga |
Prevod |
Jana Cedilnik |
»Najbrž sem se rodila spomladi 1973, vendar tega nihče ne ve zanesljivo«, beremo na prvi strani knjige, ki jo je Soname Yangchen napisala o svojem življenju. Leta 1973 je kitajska Ljudska osvobodilna armada surovo uničevala starodavno tibetansko budistično kulturo. Soname se v prvih poglavjih spominja svojega otroštva, ki ga je preživela v ljubeči razširjeni družini v čudovito lepi dolini Jarlung. Že v otroštvu je bila njena velika strast petje in babica, ki jo je učila starih, tradicionalnih tibetanskih pesmi, ji je napovedala, da bo nekega dne postala pevka. Toda med lepimi spomini iz otroštva so tudi trpki, zasenčeni z bolečino, ki jo je doživljala ob trpljenju svoje družine. Ker so bili plemiškega rodu, so jih Kitajci še bolj zavzeto preganjali. Zato so se starši, še preden je Soname dopolnila 7 let, odločili, da jo bodo poslali v Lhaso. Upali so, da bo tam imela boljše življenje in več možnosti, a je naslednjih deset let preživela kot sužnja v meščanski družini, prikrajšana za toplino, ljubezen in dom. Nato ji je uspel nevaren in izjemno naporen beg čez strme gore Himalaje v Indijo. Tam je s 16 leti prvič začela hoditi v šolo, kmalu je tudi postala mati. Težav in hudih preizkušenj pa še ni bilo konec. Ko se je kasneje odzvala povabilu prijatelja, naj pride v Francijo, so se ji začele odpirati nove poti. Zdaj živi v Angliji in kot pevka tibetanskih ljudskih pesmi doživlja mednarodni uspeh. Nastopa na glasbenih festivalih po vsej Evropi, njeni koncerti so v naprej razprodani. Izdala je več glasbenih albumov in zgoščenk, skupaj z novinarko Vicki MacKenzie, ki preučuje in poučuje budizem, pa napisala še izjemno avtobiografijo.
Objavljeno: 10.02.2015 09:20:28
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:25:21
»Ta neukročena pokrajina, ki zbuja strahospoštovanje, je oblikovala mojo dušo, tako kot oblikuje dušo slehernega Tibetanca, in v meni zbudila ljubezen do narave in svobode, ki me ni nikoli zapustila.«
»Kljub vsem pretresom in pomanjkanju pa je bila moja družina (tako kot večina Tibetancev) prav zgledno kos nadlogam. Spomnim se obdobij, ko je doma vladala spokojnost in je bilo celo slišati smeh. Po naravi smo močna rasa, ki si je zmožna hitro opomoči od nesreče in ima čudovit smisel za humor. Nadvse radi se šalimo in norčujemo drug iz drugega, celo iz naših lam – in to nam je v tistih strašnih časih neverjetno pomagalo. Iskreno lahko rečem, da se ne spomnim, da bi člani moje družine ali pa drugi sonarodnjaki kazali zagrenjenost ali zamero. Čutiti je bilo samo veliko žalost. Od vsega pa nam je bila v največjo oporo vera. Nobena stvar, niti fanatično in uničevalno besnenje kitajskih okupatorjev, nam ni mogla vzeti našega občutka za sveto in najglobljih načel budizma. Naučili so nas, da moramo biti sočutni do vsakogar, posebno pa do svojih sovražnikov. Zdaj je bil čas resničnega odpuščanja. Če bi vračali milo za drago, sovraštvu ne bi bilo ne konca ne kraja. Buda je rekel, da jeze ni mogoče pregnati s še večjo jezo – premagati jo je mogoče samo s potrpljenjem in z ljubeznijo.«
»Hrepenim, da bi spet videla Tibet – pogrešam mogočne gore z ostrimi vrhovi, prostrano, na vse strani odprto nebo, občutek neskončnega prostora, veličastno divjost te dežele nasploh – in svoje ljudi.«