Otrok Tibeta

»Najbrž sem se rodila spomladi 1973, vendar tega nihče ne ve zanesljivo«, beremo na prvi strani knjige, ki jo je Soname Yangchen napisala o svojem življenju. Leta 1973 je kitajska Ljudska osvobodilna armada surovo uničevala starodavno tibetansko budistično kulturo. Soname se v prvih poglavjih spominja svojega otroštva, ki ga je preživela v ljubeči razširjeni družini v čudovito lepi dolini Jarlung. Že v otroštvu je bila njena velika strast petje in babica, ki jo je učila starih, tradicionalnih tibetanskih pesmi, ji je napovedala, da bo nekega dne postala pevka. Toda med lepimi spomini iz otroštva so tudi trpki, zasenčeni z bolečino, ki jo je doživljala ob trpljenju svoje družine. Ker so bili plemiškega rodu, so jih Kitajci še bolj zavzeto preganjali. Zato so se starši, še preden je Soname dopolnila 7 let, odločili, da jo bodo poslali v Lhaso. Upali so, da bo tam imela boljše življenje in več možnosti, a je naslednjih deset let preživela kot sužnja v meščanski družini, prikrajšana za toplino, ljubezen in dom. Nato ji je uspel nevaren in izjemno naporen beg čez strme gore Himalaje v Indijo. Tam je s 16 leti prvič začela hoditi v šolo, kmalu je tudi postala mati. Težav in hudih preizkušenj pa še ni bilo konec. Ko se je kasneje odzvala povabilu prijatelja, naj pride v Francijo, so se ji začele odpirati nove poti. Zdaj živi v Angliji in kot pevka tibetanskih ljudskih pesmi doživlja mednarodni uspeh. Nastopa na glasbenih festivalih po vsej Evropi, njeni koncerti so v naprej razprodani. Izdala je več glasbenih albumov in zgoščenk, skupaj z novinarko Vicki MacKenzie, ki preučuje in poučuje budizem, pa napisala še izjemno avtobiografijo.