Hotel sem samo —

Čeprav malo pozno, saj je rejv scena, sicer plaho, a vendarle, v Slovenijo zakorakala v začetku devetdesetih in doživela svoj razcvet na prehodu v novo tisočletje, smo končno dobili njen prvi leposlovno literarni opis.
Gregi Hribarju je tako z romanom Hotel sem samo…uspel kar dvakratni prvenec, ki je izšel pri zbirki »Najst«, Cankarjeve založbe.
Osebno izpovedno delo je neolepšan popis notranjega doživljanja mladostnika, ki se noče pridružiti svetu odraslih. Je zgodba o prijateljstvu, ljubezni, družini in takratni mladinski subkulturni sceni, ki se je odvijala na nekaterih velikih rejv prizoriščih v Sloveniji in sosednji Hrvaški (izolska Ambasada Gavioli, Velenjska Rdeča dvorana, Puljska trdnjava…). Le nekdo, ki je resnično živel samo za sobotne zabave (partije) in si dolgočasne, običajne delovne dni krajšal s poslušanjem glasbe, pogovori in kajenjem trave s sovrstniki, vsa njegova bit pa se je zagozdila nekje na mostu do odraslosti, kjer ni bil sam, pa vendarle osamljen, je lahko napisal takšen roman. Jezik v njem je hiter, tekoč, mestoma brez ločil, prežet s slengi in »sočno« samosvojo govorico mlade generacije. Družinska zgodba in zgodba odraščanja v urbanem okolju, ki po spletu okoliščin privede mladeniča v svet rejv glasbe, partijev in t.i. plesnih drog (ekstazi), se heterogeno prepletata in tako skozi avtorjevo osebno doživetje nehote opiše še del takratnega novega subkulturnega gibanja. Kot takšna je tudi pomemben literarni dokument o slovenski rejv sceni. Protagonista zgodbe Žak in Škoro ter vse ostale osebe, s svojimi značaji upodobljene po resničnih ljudeh in bi lahko bili mladostniki iz kateregakoli mesta, so danes odrasli ljudje in na to obdobje gledajo z rahlo nostalgično distanco. Kakor avtor sam pa tudi nihče od njih ne obžaluje te izkušnje, ki jih je tako ali drugače zaznamovala in iz njih naredila ljudi, kakršni so danes. Povsem običajni, nekateri uspešni, srečni ali manj srečni…
Hribarjev prvenec Hotel sem samo…je bil uvrščen v nominacijo za nagrado večernica (nagrada za najboljše slovensko otroško in mladinsko leposlovno delo) kar priča o kvaliteti romana, zanimivost knjige pa je tudi da, da na notranjih platnicah poda in razloži nekatere najpogostejše slengovske izraze, ki jih avtor uporablja v svojem delu in so del subkulturne govorice in govorice mladih nasploh.