Vzgoja deklet na Češkem
Žanr | družbenokritični roman |
Narodnost | češka literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2003 |
Založba | Cankarjeva založba |
Prevod |
Nives Vidrih |
Žanr | družbenokritični roman |
Narodnost | češka literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2003 |
Založba | Cankarjeva založba |
Prevod |
Nives Vidrih |
Češki avtor, žlahtni klovn s solzo na licu, nam ponuja skoraj novo zgodbo (izdana leta 1994) o življenjskem (ne)smislu. Tokrat govori o vzgoji in vidi se, da gre za poznavalca iz učiteljskih in starševskih vrst. Svoj pedagoški eros v romanu, kjer je prvoosebni pripovedovalec učitelj, poleg dobesednega udejanjanja kaže tudi s številnimi citati: »Nikoli ne obstaja nikakršna originalnost. Živimo v neke vrste veliki izmenjavi, v velikem medbesedilu. Ideje krožijo, jezik prav tako. Edino, kar lahko pri tem storimo in na kar se navadimo, je njihovo kombiniranje.«
Priznam, da to kombiniranje, ki je že preraslo v njegov pisateljski slog, odlično obvlada. Ženske (v romanu seveda) pa obvladujejo njega.
»In ko boš to žalostno princeso spravil v smeh,« me je pri zajtrku vprašala moja žena, »ti jo bo dal vsaj za ženo?«
Službo vzgojitelja hčere lokalnega mogorca vzame zelo resno. Negotovi položaj inteligentnega dekleta brani pred materinskimi izbruhi kot so: »Skoraj dvajset jih ima. Morala bi hoditi v službo. Poleg tega bi se morala poročiti…« S prijaznim humorjem odgovarja na modna čudaštva, hitre strasti in menjave smeri. Pokaže, da živeti v odtujeni »nouveau riche« družini brez kompasa, ki ga ne najdemo niti v postkomunistični družbi, ni tako zelo lahko kot vsi preradi sklepamo.
Objavljeno: 27.01.2015 14:36:00
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:25:09
Angleški pisatelj Graham Greene je bil med drugim znan po tem, da je v zadnjih stavkih
Svojih knjig občasno z užitkom postavil na glavo vse prejšnje trditve. Pri tem romanu bi bil lahko tak greenovski konec videti takole: »Si si pa spet dal duška,« je rekla žena ironično, ko je rokopis prebrala do konca.
Preiskujoče je opazovala, kako se sam počutim krivega, da bi tako lahko ocenila obseg in resnost mojih grehov. To pa je pomenilo, da se šele odloča, ali naj se razjezi ali ne. »Mogoče bi bilo vseeno bolje, če bi vzel tisto delo,« je rekla zamišljeno.
Hotel sem jo objeti, vendar se je branila.
»Daj no,« sem ji prigovarjal, »literature ne smeš jemati tako resno.«