Vzgoja deklet na Češkem

Češki avtor, žlahtni klovn s solzo na licu, nam ponuja skoraj novo zgodbo (izdana leta 1994) o življenjskem (ne)smislu. Tokrat govori o vzgoji in vidi se, da gre za poznavalca iz učiteljskih in starševskih vrst. Svoj pedagoški eros v romanu, kjer je prvoosebni pripovedovalec učitelj, poleg dobesednega udejanjanja kaže tudi s številnimi citati: »Nikoli ne obstaja nikakršna originalnost. Živimo v neke vrste veliki izmenjavi, v velikem medbesedilu. Ideje krožijo, jezik prav tako. Edino, kar lahko pri tem storimo in na kar se navadimo, je njihovo kombiniranje.«

Priznam, da to kombiniranje, ki je že preraslo v njegov pisateljski slog, odlično obvlada. Ženske (v romanu seveda) pa obvladujejo njega.

»In ko boš to žalostno princeso spravil v smeh,« me je pri zajtrku vprašala moja žena, »ti jo bo dal vsaj za ženo?«

Službo vzgojitelja hčere lokalnega mogorca vzame zelo resno. Negotovi položaj inteligentnega dekleta brani pred materinskimi izbruhi kot so: »Skoraj dvajset jih ima. Morala bi hoditi v službo. Poleg tega bi se morala poročiti…« S prijaznim humorjem odgovarja na modna čudaštva, hitre strasti in menjave smeri. Pokaže, da živeti v odtujeni »nouveau riche« družini brez kompasa, ki ga ne najdemo niti v postkomunistični družbi, ni tako zelo lahko kot vsi preradi sklepamo.