Kakorkoli
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2014 |
Založba | Beletrina |
Zbirka |
Knjižna zbirka Beletrina |
Ključne besede | Ljubezen, Nacionalizem |
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2014 |
Založba | Beletrina |
Zbirka |
Knjižna zbirka Beletrina |
Ključne besede | Ljubezen, Nacionalizem |
»Hočem, da ni tako,« večkrat ponovi ena od dveh glavnih protagonistk romana Kakorkoli, spod peresa avtorice Polone Glavan. Vsakemu se namreč kdaj zgodi, da mu življenje ne gre čisto po planih, ali pa od njih celo bistveno odstopa. Kdaj bomo dovolj zreli za sprejemanje pametnih odločitev, ki ne bodo preveč škodile nam in naši okolici? Kdaj se bomo znebili idealističnega pogleda na sebe in na naše delovanje v tem konfuznem svetu? Smo se sploh sposobni dovolj distancirati in na situacijo pogledati vsaj približno objektivno? Večinoma ne, saj nam občutek, da delamo kaj dobro in prav, pogosto dviguje nivo našega ega. A ta prav ni nikoli za vse enak. Je res vse tako enostavno, kot se nam dozdeva na prvi pogled? Ponavadi ne. Tudi iluzija popolne ljubezni se prav hitro razblini, ko ne gre vse po maslu. Pogosto zatajijo prav tisti, za katere smo bili prepričani, da nas ne bodo pustili na cedilu. Tisti, ki smo jim slepo verjeli in brezpogojno zaupali. »Veliko se moram še naučiti,« proti koncu romana izreče druga od protagonistk, a to velja za obe. Kakor tudi za obe velja, da bi si želeli, da se nič od tega, kar ju je tako usodno zaznamovalo, ne bi zgodilo. A je seveda za kaj takšnega prepozno. Kakorkoli je prav tako roman o izbrisanih in z njimi povezano problematiko. Avtorica odlično predstavi črno-bel pogled na njo, ki je tako tipičen za razklano slovensko družbo in najbolj se izkaže prav tam, kjer tiči zahrbtna past favoriziranja, v katero se nikakor ne pusti ujeti. Tudi zaradi tega, ter dobro sestavljene, netipično strukturirane in vešče zapisane zgodbe, je Kakorkoli eden od vrhuncev lanskega domačega romanopisja!
Objavljeno: 21.01.2015 11:51:02
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:25:04
Nihad me je ošinil s pogledom. V nevtralnosti njegovega izraza sem sklenila najti šibko podlago pritrjevanja. Odzvala sem se z enako nevtralno držo. Dvigalo se je z zamolklim škripanjem dotaknilo tal. Postavila sem nogo med vrata, da se je Nihad lahko spravil vanj v primerno upočasnjenem tempu. Pogledala sem mimo njega, ker bi v nasprotnem primeru tvegala tisto najslabše, nasmeh, ki bi bil mišljen kot spodbuden, a bi izpadel pokroviteljski. V tišini sva lezla mimo nadstropij. Tik pred končnim se je Nihad odkašljal. »Oprosti Alja.« Njegov glas je zvenel, kot da prihaja nekje globoko iz jaška. »Nisem hotel biti tak do tebe. Vem, da se trudiš. Da res pomagaš Senadu. Hvaležen sem ti za to. Ampak so stvari, ki so nad tem. Ne ti ne jaz ne moreva tega spremeniti.« Olajšanje, ki sem ga začutila v prvem hipu, se je takoj nato umaknilo vprašujočemu pogledu, ki sem ga uprla vanj.»Tujci smo,« je rekel Nihad in pogledal naravnost vame, morda prvič, odkar sva se spoznala. »Vedno bomo. V tej družbi se nikoli nihče ne bo zavzel za nas. Tako je.« (str. 311)