Življenje s knjigami : (eseji)

Josip Osti, rojen leta 1945 v Sarajevu, je pesnik, pripovednik, esejist, literarni kritik, antologist, prevajalec in urednik. V Sarajevu je diplomiral iz srbohrvaškega jezika in iz zgodovine jugoslovanske književnosti, nato je študiral še filozofijo in sociologijo ter na postdiplomskem študiju ekspresionizem v jugoslovanskih književnostih. Beseda O avtorju na koncu knjige natančno opiše življenje in ustvarjanje tega vsestranskega intelektualca in njegovo zanimivo življenjsko pot skozi bosansko in, kot bomo ugotovili pozneje, tudi slovensko književnost. Da ne pozabimo na kratko spregovoriti o Ostiju športniku, atletu, ki je bil nekajkratni rekoder in prvak Bosne in Hercegovine v sprinterskih kategorijah. Dodajmo še osupljiv podatek: Josip Osti je prvo pesem napisal pri petnajstih letih in doslej objavil čez 250 knjig poezije, proze, esejev, literarno kritičnih in publicističnih besedil, antologij, prevodov (prevedel je za cel opus knjig iz slovenščine v srbohrvaščino), dopisovanj z literati in je hkrati v številne jezike prevajan književnik
Kot za mnoge, je bilo tudi zanj leto 1990 prelomno. Od takrat živi Sloveniji. S Krasom se je seznanil po povabilu na festival Vilenica, na mnogih sprehodih s svojo Barbaro in po čudežu, kot pravi sam, je našel dom v majhni, a znameniti vasici na Krasu, v Tomaju, kjer je pokopan Srečko Kosovel, ki ga je bil bral in prevajal že veliko prej. In ker Kras resnično dela čudeže, je očaran napisal pesniško zbirko Kraški Narcis v slovenskem jeziku. »Vse od takrat pesmi lahko pišem le na Krasu, vse drugo – eseje, prozo, ocene – pa tudi v Ljubljani.
ŽIVLJENJE S KNJIGAMI je Ostijeva mala biblija, kjer se je razpisal o svojih »srčnih« knjigah. Pisal je zelo osebno, iskreno, s širokim védenjem o stvareh literature. Vsebino je razdelil na pet sklopov: O zgodbah, romanih, pesmih, esejih, O potovanjih in potopisih, O dnevnikih, O pismih, O avtorju.
V prvi sklop je avtor uvrstil svoja razmišljanja o Isaacu Bashevisu Singerju, na Poljskem rojenem pisatelju svetovnega slovesa, ki je ves svoj obširen opus o življenju Judov napisal v jidišu (v enačici starohebrejskega jezika z nemško gramatično strukturo), tako na Poljskem, kot pozneje v Ameriki, kamor se je med drugo svetovno vojno srečno umaknil pred nacističnimi taborišči. Kot je veliko judovskih pisateljev zaslovelo v Ameriki in začelo pisati v angleščini, se je tudi Singer, čeprav zvest svojemu jidišu, vpisal med najpomembnejše judovsko-ameriške pisatelje in je leta 1978 prejel Nobelovo nagrado za književnost.
Poleg Singerja nam skozi svojo optiko doživljanja literature prestavi tudi mehiškega romanopisca Carlosa Fuentesa v njegovem ustvarjalnem času in prostoru; perujskega pisatelja, nobelovca Maria Vargasa Lloso, ki ugotavlja, da najdemo vplive in spodbude evropske literature (omenja Kafko) v nemalo južnoameriških književnih delih; Fulvia Tomizzo, tržaškega pisatelja, ki ga je bil spoznal na srečanju PEN-a na Bledu, pisatelja, ki je v času tržaškega iredentizma in fašizma pisal o usodi slovenskega življa v Trstu idr.
To naj bo le kratka pokušina vsebine knjige, ki sodi med tiste, ki jih preberemo na dah. Knjiga je napisana poznavalsko, zanimivo, na sleherni strani nam razkrije pisatelja, ki je zaljubljen v literaturo. Je obširna knjiga, 160 strani dobrega branja vabi bralca.
Za konec še Gombrowiczeva misel s knjižnega zavihka: »Pomen dela je odvisen prav toliko od tega, kdo bere, kot od tega, kdo piše.«