Po toku navzgor : antologija sodobne kratke proze severnoameriških Indijancev

Ne pustna maska ne filmska projekcija

Zdi se, da so ameriški staroselci, vse odkar jih je Krištof Kolumb, misleč da se je znašel v Indiji, zmotno poimenoval Indijanci, pogreznjeni ali celo izgubljeni v projekcijah (in zablodah) belega človeka. Sliko o Indijancih smo si pri nas večinsko ustvarili skozi holivudsko produkcijo kavbojk, deloma tudi skozi (newagevsko) raziskovanje indijanske duhovnosti, komaj kaj je podobo ameriških staroselcev oblikovala dokumentaristika. Ti kanali, nujno tudi filtri, so o Indijancih, njihovem načinu življenja, družbeni ureditvi, medsebojnih odnosih, čustvovanju, razmišljanju, odnosu do božjega, presežnega, prednikov, narave ipd. ustvarili množico stereotipov, ki trdovratno vztrajajo stoletja.

Pred nami je antologijski izbor sodobne kratke proze severnoameriških Indijancev, ki skuša te stereotipe preseči oziroma med stereotipom in stvarnostjo zgraditi most. Tega pravzaprav gradijo sodobna peresa staroselskega porekla treh generacij: prve, rojene v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ki se je na ameriškem literarnem polju začela uveljavljati z indijansko renesanso (izraz označuje vzpon avtorjev in avtoric staroselskega porekla po letu 1969, ko izide roman N. Scotta Momadaya, avtorja rojenega v tridesetih, s katerim se antologija tudi začenja), preko srednje generacije, rojene v petdesetin in šestdesetih letih, vse do najnovejše generacije pisateljev in pisateljic, rojenih v osemdesetih letih. Tako zasnovo antologije lahko deloma razberemo že iz kazala, ki ob imenih avtorjev in avtoric navaja tudi letnico njihovega rojstva (in smrti), predvsem pa iz uvodne besede dr. Kimberly Blaeser, profesorice na Univerzi Wisconsin v Milwaukeeju in na Inštitutu za ameriško indijansko umetnost (IAIA) v Santa Feju, ki enaindvajset izbranih avtorjev in avtoric oziroma njihovih zgodb umesti v širši literarni in kulturni kontekst, predvsem pa izpostavi določene simbolne pomene oziroma posebnosti pisav, ki bi neposvečenim lahko ubežale. A zgodbe je vsekakor mogoče polno doživeti tudi brez predgovora, ta dobi večjo težo, ko knjigo dejansko tudi sami preberemo.

Čeprav imamo opravka s kratkimi zgodbami, nekatere imajo celo novelistično zasnovo, in bi jih lahko brali poljubno, je tokrat linearno prebiranje od začetka do konca knjige bolj smiselno, kajti tako lahko ob seznanjanju s posameznim mikrosvetom opazujemo generacijski razvoj (samo)naracije skupnosti in posledično izoblikujemo kompleksno makro sliko. Navsezadnje nas k takemu branju napeljuje oblikovalski poudarek, ki vsakokrat izpostavlja naslov zgodbe, ne avtorja ali avtorice.

Antologija je ustvarjena z veliko oblikovalske in vsebinske pozornosti in premišljenosti. Zgodbe, četudi po literarni kakovosti lahko nihajo, so izbrane tako, da preko njih vstopamo v miselne in izkušenjske svetove zelo različnih generacij in skupnosti, hkrati pa tudi tako, da se vsebinsko in tudi formalno medsebojno dopolnjujejo. Tako lahko komplementarno beremo denimo uvodno in zaključno zgodbo, namreč v obeh prevladuje esejističen nastavek in obe obravnavata položaj staroselskih skupnosti in/ali posameznika v času – prva z oziroma na preteklost in v odnosu do (svete) zemlje in tradicije, zadnja, ki je očitno nastala med nedavno pandemijo in izolacijo, pa se usmerja v prihodnost v iskanje načinov sedanjega in bodočega obstoja staroselcev in z njimi celotnega sveta.

Ko sledimo kronološki liniji zgodb, se zdi posebej zanimivo opazovati spreminjajoči se odnos do izročila – od tesnega preko prekinjenega do vnovič obujenega. V začetnih zgodbah je tako povezava s predniki še živa, namreč tudi ko zgodba obravnava povsem drugo tematiko, praviloma v njej ne umanjka droben motiv, ki nakazuje na stik z (duhovno) naravo. V naslovni zgodbi je denimo odrešilen in seveda močno simbolen pogled na losose, ki bijejo eno svojih največjih bitk v življenju, ko plavajo po toku reke navzgor proti kraju vseh začetkov. V nadaljevanju antologije opazimo, kako se razkorak med zdajšnjim trenutkom in nekdanjo izkušnjo sveta veča, za primer lahko vzamemo zgodbo Bojni plesi, humoresko, v kateri pripovedovalec-sin ob naslonitvi na kafkovski motiv preobrazbe predeluje odnos z očetom – nosilcem (uničenega) izročila. Kot alkoholik in sladkorni bolnik (»desetletja slabega zdravja in še slabših odločitev«) ta namreč pristane v bolnišnici, kjer mu odrežejo nogo. Kljub bolezni bolnišnica v tej zgodbi že postane tudi (simbolni) prostor okrevanja, ponovne vzpostavitve stika s preteklim, prizorišče preraščanja lastnega stereotipa in oživitve mrtvega duha.

Na podoben način lahko beremo tudi zgodbo Vsa njena imena, ki sicer izpostavlja eno številnih socialnih tem, obravnavanih v antologiji – žensko emancipacijo in splav. V njej se protagonistka šele pri drugi prekinitvi nosečnosti »vrne« k tradicionalnim načinom, torej odpravi otroka s pomočjo zelišč, kot je to počela generacija njene babice. Odnos med vnukinjo in že rahlo dementno babico je tematiziran tudi v zgodbi Domača kuhinja, kjer prav tako poteka neko novo združevanje, iskanje poti k starim staršem: »V sanjah slišim pesmi. To je nenavadno, ker ne poznam nobenih pesmi in niti ne znam indijansko. To si razložim tako, da prihaja glasba iz trkljanja njenih prstov, kar vsake toliko ustvari ritem nežne melodije.« (str. 198)

Ženska srna in Rumena ženska sta zgodbi, ki omenjeno razpoko in njeno premostitev ilustrirata še posebej nazorno – obe obravnavata iracionalni moment, ko neka nadnaravna sila, bodisi v podobi ženske srne ali gorskega duha ka'tsina uroči moškega oziroma žensko in ju odpelje od družine, skupnosti … In če je v prvi zgodbi starejše avtorice spomin na to možnost (tako razlago sveta) še živ, nepreizprašan, torej verjeten, se v drugi zgodbi rumena ženska kar naprej nejeverno sprašuje, ali niso take zgodbe že stvar preteklosti, stik z izročilom, preteklim svetom pa se obnovi skozi živo (pretresljivo) izkušnjo uročenosti.  

A orisana perspektiva je le eden od načinov branja teh zgodb, ki v resnici obravnavajo pisano paleto tem – od omenjanega generacijskega prepada in identitetnega iskanja, preko kompleksnega odnosa med modernim in tradicionalnim, staroselci in belci (s poudarkom na življenju v rezervatih, internatih, prisilnem šolanju v katoliških institucijah), do tematizacije avtodestruktivnosti in ponotranjenega sovraštva do lastnih ljudi, precej zgodb v ospredje postavlja socialna vprašanja in/ali položaj žensk. Pozornost do žensk sicer izkazuje tudi sam izbor, saj se razmerje med avtorji in avtoricami opazno nagiba v prid slednjim (8 : 13). Knjiga je tudi sicer zasnovana tako, da omogoča tako poljudno kot poglobljeno študijsko branje in nadaljnje raziskovanje. Temu so namenjene predstavitve avtorjev ob koncu knjige in tudi seznam z viri besedil, pogrešimo le še spremno besedo antologistke/prevajalke, v katerem bi  razgrnila ozadje svojega dela in knjigo tudi recepcijsko kontekstualizirala.

Najsi torej v knjigi beremo satirične zgodbe, humoreske, poetične pripovedi, zgodbe z zasukom,  presenetljivim koncem,  esejistične ali bolj eksperimentalne pripovedi, povsod srečamo v temelju emancipirane protagoniste, katerih duh, četudi še tako uničen, nikoli ni dokončno zlomljen. Njihove usode prinašajo pogled od znotraj, pogled, ki razbije tako idealizirano podobo vinetujevskega junaka kot žalostno podobo od genocida uničenih zapitežev, ki zgolj nesrečno životarijo po rezervatih. Antologija je nedvomen uredniški podvig, prvovrstna literarna  intervencija v našo divjezahodno iluzijo in hkrati bralski užitek.