Benetke, zadnjič
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2014 |
Založba | Cankarjeva založba |
Ključne besede | Fašizem |
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2014 |
Založba | Cankarjeva založba |
Ključne besede | Fašizem |
Dogajanje zgodbe je postavljeno v Benetke, v čas 30-ih let prejšnjega stoletja, ko fašistične skvadre že ponosno korakajo po mestu in razkazujejo svojo moč. V mestu, ki je že doživelo in preživelo svoje najbolj slavne čase, se v iskanju rešitve za svoj umirajoči odnos še zadnjič srečata mlada in nadarjena pianistka, ki je že dokazala svojo virtuoznost na evropskih odrih tedanjega časa, ter mladi matematik, ki še išče svoje mesto v znanstvenem svetu. Njun odnos, ki zrcali problem njunih osebnosti, ona umetniško impulzivna, on matematično racionalen, dodatno zaostri še čas in okolje. Oba sta namreč Slovenca, on iz ugledne tržaške meščanske družine, ona pa doma s Krasa.
Romanu daje dodatno realistično noto še prezgodaj umrli brat pianistke Nataše, pesnik Srečko. V romanu se v Benetkah njune poti na begu pred fašisti križajo še z mednarodno priznanim ameriškim pisateljem Ernestom.
Tematika, ki smo jo običajno vajeni pri znanem tržaškem pisatelju Borisu Pahorju, včasih čustveno asociira na njegov roman Vila ob jezeru.
Milan Dekleva je napisal roman, ki ga preberemo z užitkom.
Objavljeno: 03.01.2015 16:01:10
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:24:49
S korakom vstran se je odmaknil od Nataše. Pogledala ga je, začutila magnetizem Andrejeve vzdraženosti, se nasmehnila. V nasmehu ni bilo senčice zmagoslavja, prej trpkost. Vem, zakaj, je pomislil, tudi to je zelo preprosto. Natašini prsti so vedno obvladovali njegovo telo, tako kot nekoč, v polmraku tomajske podstrehe. Niso pa kraljevali na koncertnih odrih, ker se je v njih pretakala nečista kri. Smešno, si je rekel, da so začeli isti obiskovalci zaradi spremenjenih političnih razmer drugače ceniti glasbo, ki jo je Nataša izvajala z vedno večjim žarom. Je bil oportunizem poslušalcev posledica strahu, da ne bi samo mislili, ampak tudi čutili tako, kot se ne sme? Strah pred zapovedanim mnenjem novih oblastnikov, ki so se spoznali samo na hrup enoglasnih koračnic?