Dekle, ki se ni balo medvedov

Albanska ljudska pravljica o očetu, ki sredi divjine živi s tremi hčerami, predvsem pa o njegovi tretji hčeri, ki se ne boji medvedov, je nagovorila eno naših najvidnejših pripovedovalk, Špelo Frlic. Ta je pravljico priredila in vključila v svoj pripovedovalski dogodek. Tam jo je ujel Izar Lunaček, stripar in ambasador stripa , ki ga je Špelina živa pripoved povsem očarala. Po pripovedi je nemudoma zrisal scenarij in ga v risanje ponudil mladi umetnici Dori Benčevič. Tako teče pripoved o nastanku stripa Dekle, ki se bi balo medvedov v kolofonu in na platnicah.

In kaj je nastalo? Ljudska pravljica upovedana skozi energično avtorsko risbo. Ta zmes starega, ljudskega in modrega ter novega, izvirnega in zelenega nas spremlja skozi celotno zgodbo:

Nekoč je živel oče, ki je imel tri hčere. Ko je najstarejša hči dopolnila 15 let, si je nadela moško obleko in obelodanila: »Oče! V svet grem.« Oče jo je posvaril pred svetom polnim nevarnosti, predvsem pa pred medvedi. In res je hči srečala strašnega medveda in se prestrašena vrnila domov. »Ko je dorasla druga hči, ... se je zgodba ponovila. Z medvedom, begom in strahom. Nato pa je odrasla še tretja hči ...« Odpravila se je na pot, odločena, da se medvedov ne boji. In medveda pokončala. Ob tem pa jo je čakalo odkritje, ki jo je pregnalo še dlje od doma. »Zdaj se pa res ne ustavim, dokler se nečesa ne prestrašim!« si je rekla. In tako se je tretja hči odpravila v svet iskat strah, ob tem pa našla ... Dekle, ki vztraja v moški obleki, z dolgimi lasmi skritimi pod klobuk in njen konj s plavalno čepico in šestimi nogami, ki ob pravih trenutkih deli modre prijateljske nasvete (s svojo pojavo pa nekoliko spominja na Lucky Lukovega Jolly Jumperja), zgodbo zapeljeta po ne povsem pričakovanih poteh do konca, za katerega nihče ne ve zagotovo, ali je zares srečen.

Strip Dekle, ki se ni balo medvedov, lahko beremo "površinsko" kot zabavno zgodbo polno akcije in čudežnih bitij od belih kraljic kač do govorečih konjev in zmajev, ki čuvajo zaklade. Lahko pa kopljemo globlje in jo prebiramo kot zgodbo o odraščanju, odnosih med generacijami in spoloma, stereotipih in emancipaciji, o iskanju strahu, ljubezni in samega sebe.

Pa ni tako z večino ljudskih zgodb? Niso bile ljudske zgodbe vedno tiste, ki so nas kot mlade bralce in poslušalce očarale s svojo čarobnostjo, s trepetanjem za tretje sinove in zaklete kraljične, za katere se je na koncu vendarle vse dobro izteklo, šele kasneje pa so prihajali na površje novi pomeni, ki smo jih kot mladi bralci le, a vendarle, slutili? Tovrstna večplastnost nedvomno je značilna za ljudske pravljice. Tudi prenos ljudske pravljice v strip ni nov, pomislimo le na odlično zbirko Ta ljudske v stripu Foruma Ljubljana, ki prinašajo priredbe ljudskih pravljic v stripih za najmlajše bralce.

A hkrati lahko zatrdimo, da se Dekleta, ki se ni balo medvedov drži tudi čar drugačnosti. Ta drugačnost je najverjetneje nagovorila tudi so-ustvarjalce književne izdaje od pripovedovalke do scenarista in striparke; hkrati pa je ta drugačnost tudi plod njihovega dela in sodelovanja. Pred nami je strip po predlogi ljudske pravljice, ki je prežet s čarom ljudskega in njegovimi značilnimi elementi, a kljub temu presenetljiv že s samo izbiro osrednjih junakov, njihovo motivacijo in izteki posameznih etap zgodbe. Mestoma se zdi, kot da bi v poznani svet ljudskih pravljic (z zmaji, gradovi in kraljičnami) spustili nove junake. Hkrati pa sta sveža in sodobna tudi risba Dore Benčevič in sama struktura stripa, kjer se postavitev posameznih kadrov in prehajanje med njimi prilagajata dinamiki zgodbe.

Tako je nastala ljudska pravljica za sodobne (mlade) bralce, polna plasti, odmevov in čudežnosti ljudskega, hkrati pa sveža, dinamična in odpirajoča vprašanja, za katera bi, če jih ne bi našli v stari albanski ljudski pravljici, trdili, da so specifična aktualna vprašanja sodobne družbe.