Proti severnemu vetru

Emmi, oblikovalka spletnih strani, »srečno« poročena, in Leo, jezikovni psiholog, »nesrečno« zaljubljen, oba sredi tridesetih let, si začneta dopisovati zaradi napačno napisanega elektronskega naslova. Njuna pisma so sprva šaljiva, nato pa ob humorju in iskrivosti tudi zmeraj bolj odkrita in osebna. Sledi igra prepoznavanja v množici velike kavarne, nato nočni zmenki s kozarcem vina pred računalniškim zaslonom … Zdita se kot zaljubljenca, ki sta vzljubila fantazijski podobi drug drugega, predvsem pa so ju očarale besede, ki si jih izmenjujeta, ali kot pravi Leo: »Pisanje je kot poljubljanje, samo brez ustnic«. Prejeto sporočilo od Lea je uspavanka za Emmi, ko ne more spati, ker piha severni veter. Želita si srečanja, hkrati pa se bojita, kaj bi lahko izgubila, ko bi zapustila svoj »virtualni otoček« in se soočila z realnostjo. Nenavadna ljubezenska zgodba z nepričakovanim koncem, ki se nadaljuje v romanu Vsakih sedem valov, je bila predstavljena tudi na slovenskih gledaliških odrih.