Proti severnemu vetru
Žanr | ljubezenski roman, pisemski roman |
Narodnost | avstrijska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2010 |
Založba | Cankarjeva založba |
Prevod |
Neža Božič |
Žanr | ljubezenski roman, pisemski roman |
Narodnost | avstrijska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2010 |
Založba | Cankarjeva založba |
Prevod |
Neža Božič |
Emmi, oblikovalka spletnih strani, »srečno« poročena, in Leo, jezikovni psiholog, »nesrečno« zaljubljen, oba sredi tridesetih let, si začneta dopisovati zaradi napačno napisanega elektronskega naslova. Njuna pisma so sprva šaljiva, nato pa ob humorju in iskrivosti tudi zmeraj bolj odkrita in osebna. Sledi igra prepoznavanja v množici velike kavarne, nato nočni zmenki s kozarcem vina pred računalniškim zaslonom … Zdita se kot zaljubljenca, ki sta vzljubila fantazijski podobi drug drugega, predvsem pa so ju očarale besede, ki si jih izmenjujeta, ali kot pravi Leo: »Pisanje je kot poljubljanje, samo brez ustnic«. Prejeto sporočilo od Lea je uspavanka za Emmi, ko ne more spati, ker piha severni veter. Želita si srečanja, hkrati pa se bojita, kaj bi lahko izgubila, ko bi zapustila svoj »virtualni otoček« in se soočila z realnostjo. Nenavadna ljubezenska zgodba z nepričakovanim koncem, ki se nadaljuje v romanu Vsakih sedem valov, je bila predstavljena tudi na slovenskih gledaliških odrih.
Objavljeno: 20.12.2014 16:23:12
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:24:43
“Leo, nenehno se ukvarjam z vami. Zasedate nekaj kvadratnih milimetrov mojih velikih možganov (ali malih ali hipofize, nimam pojma, kje v možganih se misli na koga, kot ste vi). Tam ste učinkovito postavili svoj tabor. Ne vem, ali ste takšni, kakršen je ta, s čigar glasom pišete. A tudi če ste samo delček njega, ste že nekaj res posebnega. (str. 126) /…/ Ne razmišljam o tem, da bi šotore pod vašo možgansko skorjo prostovoljno podrl. Želim, da si še naprej pišema. /…/ Sva stara tesna prijatelja, drug drugemu vsakdanja podpora, ja, včasih sva celo par. In pri vsem tem nama manjka naravni začetek srečanja. Nadomestila ga bova, prav gotovo! Kako bova to naredila, ne da izgubiva kaj od tega, kaj naju tvori, še ne vem. Veste vi?” (str. 132)