Jesenski blues

Ko mi pripoveduje te stvari, sedim tam in srkam vase nove podatke. Sprašujem se, kako je z njegovo sposobnostjo spomina. Pravzaprav se sprašujem, ali se dejansko spominja teh stvari ali pa si kaj kar izmisli. Saj ni važno. Zgodbe so čudovite in povejo še toliko več, kot dejansko povejo. Ko sem bila otrok, sem se ponavadi dolgo naslanjala čez svoj mikroskop, potem pa sem naslonila brado na roke in se nasmehnila. To je spet tako. /…/ Preden zaspi, sedim ob postelji in se pogovarjam z njim. Ali pa mu berem – kratke zgodbe ali poezijo. Ponavadi zaspi ob zvoku mojega glasu.