Prikazen in Rovenske
Žanr | kratka zgodba, zgodovinski roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2009 |
Založba | Modrijan |
Žanr | kratka zgodba, zgodovinski roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2009 |
Založba | Modrijan |
Kratko prozno delo, prvič izdano leta 1998, se dogaja na zgodovinskem ozadju 60. let 19. stoletja.
Zgodba se prične leta 1856, ko avstrijski nadvojvoda Ferdinand Maks v Rovenski na otoku Lošinju polaga temeljni kamen za valobran velikega pristanišča, iz katerega bo nekoč imperij pošiljal svoje ladje po svetu. Njegov pogled se nenadoma sreča z nenavadno prikaznijo človeka z veliko glavo, za katerega se izkaže, da je Ivan Glavan, doma iz vasi Glavin na Kranjskem, ki dela v Nabrežini pri Trstu kot kamnoseški mojster.
Njun prvi očesni stik je za Ivana Glavana usoden do te mere, da se odloči nadvojvodi slediti predano in brez obotavljanja ter brez vsakega zadržka, pač v duhu pri vsaki hiši izvedenega napisa na prtu: »za vero, dom, cesarja«. V zgodbi potem sledimo nesrečni ekspediciji v Mehiko, kjer Avstrija poskuša ustvariti svojo prekomorsko imperialno državo, ki je obsojena na neslaven konec skupaj z njenim nosilcem, nadvojvodo in tistimi, ki so mu sledili. Le majhno število prostovoljcev iz naših dežel, Meksikajnarjev se po neuspeli intervenciji, vrne živih domov.
In valobran v Rovenski? Zgodba valobrana dobi smisel, ko roman preberete do konca.
Objavljeno: 16.12.2014 21:29:28
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:24:39
Potem je oni še enkrat zasopel in odšla je njegova duša, odšla. Ne bo se več prebudila. Glavan je imel veliko glavo čisto prazno in nekaj ga je stisnilo v grlu. Ubil sem človeka, je pomislil, še nikoli nisem ubil človeka. In morda bi mu po velikem licu celo stekla solza, ko ne bi spet zaslišal v praznem prostoru lobanje glasu, ki se mu je zdel tako znan. Seveda bil je glas, ki ga je zmeraj slišal: »Le tako naprej Glavina, le tako naprej.« Vstal je, pogledal Juretza in rekel: »Si slišal?« »Ne,« je rekel Juretz. »Kaj?« »Glas,« je rekel Glavan. »Kakšen glas?« »Glas je rekel: Le tako naprej.« »Tako je zmeraj,« je rekel Juretz, »ko ubiješ prvega«.