Baje se spodobi, da ima vsaka klasična družina svoj zavožen primer. Vsaj enega, lahko pa tudi kakšnega več. Brez vsekakor ne sme ostati, saj drugače ne bi bila prava družina. Tako nekako razmišlja Pierre Mérot, ki nas s precej podobnimi besedami tudi uvede v svoj romanesken prvenec. In kakšen bi naj bil ta zavožen primer? Precej velika verjetnost je (ni pa nujno), da je to oseba moškega spola. Ta oseba praviloma ne sme imeti stalnega partnerja, poklicno naj bo pretežno neuspešna, nujno mora biti podvržena alkoholizmu in ponočevanju, pa tudi premlada bi ne smela biti, da ne bi kdo slučajno tega ne zamenjal za nekakšno mladostniško ignoranco ali radoživost. Zavožen primer mora biti vsaj nekje do popka v dreku oz. takšnega bi ga naj videl tisti del družbe, ki to ni. Zavožen namreč. Del družbe, ki je zdrav, marljiv, perspektiven in po vseh normativih, a vendar pretežno nesrečen. Načeloma bolj od povprečnega zavoženega primerka, ki se precej uspešneje upira jeklenim sponam družbenih imperativov. Sesalci so nekakšen manifest za lahkoživce. Nekdo je nekje zapisal, da bi se lahko tako bral Houellebecq, če bi želel ali znal pisati šaljivo. Vsekakor pa so Sesalci delo, ki je v drugače precej priljubljeni zbirki žal končalo na stranskem tiru. Upam, da zgolj po pomoti, saj, če pogledamo z literarnega vidika, nikakor niso zavožen primer.
Objavljeno: 16.12.2014 17:01:57
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:24:39