Koliko je avtorja v njegovem delu? V kolikšni meri lahko drži tista »zlajnana«, da je neko prozno delo zgolj plod avtorjeve domišljije in da se je takisto dogodilo tudi osebam, ki v delu nastopajo? Ali je kaj takšnega sploh možno napisati? Na videz lahka vprašanja, na katera pa je vendarle težko odgovoriti. Mirku Kovaču so bralci precejkrat očitali, da se v njegovih delih prepoznajo, precejkrat so mu tudi očitali, da laže in s tem izkrivlja resnico in jo prilagaja svojim potrebam. Sam avtor se s tem ni preveč obremenjeval, saj je prav v tem videl tisto dodatno razsežnost, ki je nujen (pred)pogoj za nastanek dobre literature. Večkrat je omenil, da je bilo natančno opazovanje ključnega pomena za njegovo ustvarjanje. Šele kasneje prideta v poštev razstavljanje in sestavljanje. Včasih je liku odvzel kakšno od značajskih lastnosti, a še večkrat jim jih je dodajal in kdaj pa kdaj pri kakšni pretiraval. Odvisno od potreb, da bi čim bolj zadostil specifikam, ki si jih je v svoji poetiki zadal. Za Mesto v ogledalu je rekel, da je njegov zadnji roman, v katerem se loteva problematike razmerij znotraj svoje družine. Pravi, da je s tem poglavjem v svojem pisanju zaključil, da je nastopil čas za nove, druge tematike. A ta čas ni nikoli nastopil. Mesto v ogledalu je avtorjev poslednji roman. Roman, v katerem je nastavil ogledalo svoji širši in ožji družini, nastavil ogledalo prebivalstvu kraja, v katerem je preživel svoje otroštvo, nastavil ogledalo človeški hipokriziji, religijam (v vsej njihovi manipulativnosti), političnim sistemom (v vsej njihovi represivnosti) in nacionalizmom (v vsej njihovi omejenosti). To je tudi roman, v katerem se v ogledalu zasvetlika odsev Dubrovnika, kot fantazme nekega lepšega in boljšega sveta, ki je tako blizu, pa vendarle pre(daleč). V ogledalu.
Objavljeno: 15.12.2014 18:12:37
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:24:36