Dva koraka po mokri mivki
Žanr | spomini |
Narodnost | francoska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2012 |
Založba | Družina |
Prevod |
Lucija Rifel |
Žanr | spomini |
Narodnost | francoska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2012 |
Založba | Družina |
Prevod |
Lucija Rifel |
Ne gre za lahkotno branje, kakor bi morda kaj hitro sklepali po naslovu in sami naslovnici, ki nas popelje na morje, v brezskrbni poletni čas. Zadnji dve oznaki sta v danem primeru pravzaprav začetek nočne more, ki, žal, postane resničnost. Levkodistrofija. Diagnoza, postavljena 1. marca, na Thaisin 2. »rojstni dan«. Prav rojstni datum, natančneje 29. februar, je bil do takrat njena edina očitna posebnost. Bolezen, ki že v samem poimenovanju nosi težek prizvok, je zelo redka, prizadene enega od več deset tisočih. Malo, toda še vedno preveč. Kot družina so Julliandovi dobesedno čez noč prestavili kazalec na lestvici življenja. Strah pred neznanim, drugačnostjo, prihodnostjo … Thais – ona pa se ni bala ničesar. Vseskozi je bila deklica z neverjetno sposobnostjo prilagoditve. Učiteljica ljubezni, ki je živela za sedanji trenutek. Brez razmišljanja o »nikoli več« in »za zmeraj«. Doživimo občutke dni, ko sta se starša počutila kot odvisnika brez droge, osebi s številnimi modricami na duši. Seznanimo se z dnevi, ko prihajanje in odhajanje iz bolnišnice postane vsakdanji tok njunega življenja. Zanju bi bila rutina – ja, tista rutina, ki se je vsi nekako otepamo – nekaj dobrega. Azylis in Thais … deklici … sestrici … ena prihaja, druga odhaja … OSEBNA ZGODBA, KI SE DOTAKNE SRCA.
Objavljeno: 15.12.2014 14:22:42
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:24:36
Sedem poleg nje in samo strmim lahko v majhno dekletce, ki me ne neha presenečati. Rada bi odkrila njeno skrivnost. Kako lahko vse prenese z nasmehom? Kje črpa mir in moč, da lahko prestane vse te preizkušnje? Prav, lahko bi rekli, da je samo otrok in se že ne zaveda vsega, ne misli na prihodnost in hitro pozabi na pretekle slabe izkušnje … Gotovo. Vendar sem prepričana, da to ni vse. Thais se ne predaja bolezni, temveč živi svoje življenje. Bori se za to, kar lahko spremeni in sprejme to, čemur ne more ubežati. Kakšna modrost! Kakšna lekcija! Vedno bolj jo občudujem. /…/ Nenavadno je imeti dve hčeri, vsako v svoji sobi, med njima pa nepremostljiv hodnik. Še bolj pa je pretresljivo videti njuno prihodnost, ki ubira dve popolnoma nasprotni smeri. Čez nekaj tednov bo Azylis končno lahko prestopila in začela raziskovati svet, ki se skriva za vrati njene sobe. Ubira pozitivno smer. Medtem pa se Thais popolnoma umika. V življenju je najprej celo stanovanje prehodila pokonci, potem po vseh štirih in nazadnje končala v svojem stolčku. Ničesar od tega ne bo nikoli več zmogla. Poznala bo samo to, kar ji bomo o življenju z druge strani štirih sten in njene pravokotne blazine prinesli mi. Njen svet je torej omejen na dva metra v dolžino in devetdeset centimetrov v širino. Šagrinova koža, ki mi para srce. /…/ Bolezen je kot mlin na veter; če bi se midva bojevala z njo, bi samo mešala zrak. Nimava energije, da bi jo zapravljala tja v en dan; že dolgo nazaj sva se predala. A to še ne pomeni, da stojiva križem rok. Pred seboj imava drugačen izziv: KO NE MOREMO VEČ ŽIVLJENJU DATI DNI, DODAJMO ŽIVLJENJE DNEVOM. Tu poteka najin boj. Nikjer drugje.