Roppongi : rekviem za očeta

Nekoč je oče dejal Josefu: “Povem ti nekaj, moj sin, ko bo nekoč tako daleč, nočem, da prideš na moj pogreb.” Nazadnje se očetu želja uresniči, Josef se v času očetove smrti pri 98 letih nahaja na Japonskem (v četrti Roppongi), daleč stran od rodne vasi v Avstriji. V Avstriji in Nemčiji zelo znan in večkrat nagrajen avtor Josef Winkler najraje piše o smrti in temu je še kako zvest ostal tudi tokrat. Njegova samoironija in fantastičen občutek za opisovanje detajlov, nas opominja na spregledano v našem vsakdanu, njegovi neposredni opisi smrti in ritualov, ki jo spremljajo, pa nas spodbudijo k (drugačnemu) razmišljanju o smrti, čemur se, če se le da, sicer raje izognemo. Z opisovanjem doživljanja smrti v podeželski avstrijski vasici, polni hinavščine in na drugi strani opisov sežiganja trupel v indijskem Varanasiju, kjer imajo ljudje do smrti povem drugačen, veliko bolj iskren in realen odnos, avtor ustvarja kontrast, skozi katerega se skuša posthumno spraviti s svojim patriarhalnim očetom.