Pristave

Milan Vincetič, rojen leta 1957, je v Stanjevcih na Goričkem živel in preživel otroška leta. Šolal se je v Gornjih Petrovcih in Soboti. Študiral je v Ljubljani in diplomiral iz slovenistike, profesor slovenščine je bil in je še na srednji šoli v Soboti. Pesnik, pisatelj, esejist, dramatik, kritik, publicist in urednik (Separatio, Sodobnost, Mentor) – skratka avtor, ki je izdal preko dvajset knjig kratke proze, romanov, radijskih iger in poezije ter dve knjigi za otroke v knjižni slovenščini in prekmurščini (da bi oživil in se poklonil domačemu jeziku). Njegove pesniške zbirke so prevedene v angleščino, bolgarščino, finščino, francoščino, hrvaščino, madžarščino, makedonščino in nizozemščino. Ne le knjižni slovenščini, zvest je tudi prekmurščini, in ni edini, ki jo ohranja na Slovenskem in v Porabju.
Za svoje delo ni dobil vseh nagrad, ki bi si jih bil zaslužil. Za pesniško zbirko Lakmus je leta 2004 prejel nagrado Prešernovega sklada in leta 2007 Čašo nesmrtnosti. Za Jenkovo nagrado je bil nominiran (menda dvakrat) in dvakrat za Veronikino.

Dragi, žalostno humorni pesnik, lirik, erotik, mojster verzov, do obupa zvest sebi, nam pa, ki te beremo, tokrat zagoneten. Tokrat nas privoščljivo gledaš znad oblakov svojega soparnega Parnasa, živi uživač, kako kot piščeta iščemo pičo iz besed in jo urejamo v glavi. Ta knjiga je zapik tvojih knjig, odpičena kot Machu Picchu. Tako.

Najnovejša avtorjeva pesniška zbirka Pristave je poslastica. Razdeljena je na štiri dele: Veseli del, Svetli del, Žalostni del, Častitljivi del. Vsak od njih vsebuje po deset pesmi. Na začetku in na koncu zbirke pa sta na črnini lista napisani dve pesmi: Njegova in Njena. Pesmi komunicirata: Dračje milo prasketa / in drobnica bleje / pred špiljo … (Njegova). – Kar je je ostalo / se še prerine / v senco vhoda / in do kotla / ter drobnice / ki še bleje … (Njena).
Pesmi so kratke in zračne, sonetna oblika razpoznavna le še s tretjim očesom. »Vse je v jeziku« je v spremni besedi lucidno zapisala Barbara Pogačnik in opozorila bralce: »Bralec, ki se boš napotil v Vincetičevo poezijo, ne pozabi se podložiti z Marquezom, Paasilino, Ionescom, Molierom, Bratoma Grimm, Biblijo, grškimi bajkami …in seveda z Vincetičem«.

Vincetičeve pesmi so kot miniaturke, ki so precejene iz večje pesmi, besede nabite in nabrite s pomenom, skrbno odbrane, zvečine oplemenitene z nadrealističnim humorjem, ki ga srečujemo v njegovi literaturi in pri njem. Pesmi so iz njega. In vse so ljubavne. Kaj drugega ni treba pristaviti.
Na koncu zbirke je Barbara Pogačnik napisala odlično spremno besedo z naslovom Balet teles in fragmentov v jeziku, ki knjigo bogati in bralca razsvetli.