| Žanr | družbeni roman, filozofski roman |
| Narodnost | nemška literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 1997 |
| Založba | Mladinska knjiga |
| Zbirka |
Veliki večni romani |
| Prevod |
Janez Gradišnik |
| Ključne besede | Filozofski dialogi, Filozofski misticizem, Ljubezenska razmerja, Mistika, Tuberkuloza, Zdravilišča |
Mladi Hans Castorp je na okrevanju v gorskem zdravilišču Berghof, ki je za večino nastanjencev idilično urejeno preddverje smrti. Slednje hkrati deluje kot zgoščeno življenje samo, čeprav počitniško, v katerem junak z drugimi pacienti doživlja sobivanje, ljubezenske zaplete, mistična izkustva, spopade idej, se pa tudi ukvarja z banalnimi stvarmi, brez katerih v življenju ne gre (npr. sistematičnim zavijanjem v odejo). Banalnost se tako izkaže za življensko sestavino, po rangu nič nižjo kot idejni spopadi Naphte in Settembrinija, saj se tadva kot trda radikalca trmasto oddaljujeta drug od drugega, s tem pa tudi od konsenza oziroma resnice. Konsenz je Hansu Castorpu razviden šele s slutnjo smrti, ki jo mistično doživi in jo končno gre tudi navdušeno iskat, na samem pragu 1. svetovne vojne.
V zdravilišču Berghof sta čarobna tako prostor kot čas – za to poskrbi filozofska zgoščenost, ki je pred razločnim obličjem smrti nujna.
Objavljeno: 01.12.2014 10:33:47
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:24:14
“Pa življenje?”
“Tudi. Tudi, mladenič. Tudi oksidacija. Življenje je v bistvu tudi samo gorenje kisika v celični beljakovini, saj od tega prihaja prijetna živalska toplota, ki je ima človek včasih preveč. Da, da, življenje je umiranje, tega ni mogoče dosti olepševati – une destruction organique, kakor je to v svoji prirojeni lahkomišljenosti nekoč imenoval neki Francoz. Saj življenje tudi diši po tem. Kadar se nam zdi drugačno, je naša sodba pristranska.”
in nato