| Žanr | pravljica |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2021 |
| Založba | Chiara |
| Prevod |
Dana Terzić |
| Ključne besede | Bolečina, Empatija, Gozdne živali, Ježi, Nasveti, Pomoč, Trpljenje, živali v otroškem leposlovju |
Pametni nasveti letijo z vseh strani neba kot strele z jasnega in namesto da bi Brinku olajšale življenje, ga potiskajo v še večjo nesrečo in žalost, dokler ne pristane na dnu.
Pride Lučka in “Njegove veke se mehko zaprejo in usta se mu razlezejo v nasmešek, ko utone v sladek sen.” (str. 24).
Dr. Manca Košir je v spremni besedi zapisala: “Knjižico JAZ VEM bi veljalo imeti v predalu z zdravili in jo prebirati ob vseh boleznih duše in telesa, v svojih torbah bi jo morali nositi prostovoljci v hospicu, v bolnišnicah in domovih za ostarele, vzgojiteljice in učitelji naj jo dobijo hkrati z diplomo…” (str. 29).
Jasna in Dana, svetli in topli imeni, avtorici knjižice na nevsiljiv način podajata težko izkušnjo.
Objavljeno: 11.04.2022 11:57:21
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:49:15
Pa pride mimo mlada srnica in čeprav izpod praproti kukajo le trije ježkovi krempeljci, srnica Lučka zasluti, da nekaj ni v redu. Previdno se približa, s smrčkom odgrne list in zagleda Brinka, zvitega v bolečinah. Tiho, spoštljivo postoji pred bodičasto kepico. “A te hudo boli?” sočutno vpraša. Previdno leže k ježku, ga nežno, nežno objame in položi svoj smrček čisto blizu njegovega. Diha z njim mirno, spokojno, ježkov utrip se umiri in obe srci zdaj bijeta enakomerno in sproščeno.
str.28
in nato