V pobožen spomin

Roman je prvi del trilogije pod skupnim naslovom Labirint sveta. V slovenščino je preveden še drugi del Severni arhivi (ŠOU Beletrina, 2010). Pisateljica, rojena francoskemu očetu in belgijski materi, v tem prvem delu kot prvoosebna pripovedovalka opisuje rodbino po svoji materi, ki ji je ni bilo dano spoznati, pa tudi samo rodbino je poznala bolj skozi bežne obiske, pripovedi, zapise in spomine, o katerih je slišala pripovedovati.
Roman je sestavljen iz štirih delov. V prvem skuša pripovedovalka iz virov, ki so ji na voljo, ustvariti podobo svojih staršev tik pred njenim rojstvom, pa vse do nepričakovane materine smrti teden dni po porodu. Kot se izkaže kasneje, je ob porodu umrla že ena izmed njenih prababic, pa tudi njeni materi ni bilo dano, da bi kdaj spoznala svojo. Umiranje mladih žensk je bilo rodbini usojeno.
V drugem delu podrobno opisuje te ženske, svoje prednice, in skuša z natančnostjo razčleniti dobo poznega 18. in 19. stoletja, ki je bila doba prevlade moških, ženskam pa ni preostalo drugega kot zaupanje v boga, vdanost v usodo in rojevanje kot edino opravilo. Pripovedovalkin zgled namreč ni Tolstojeva Dolly, temveč Ana Karenina.
V tretjem delu opisuje dva moška, brata njene stare matere, ki sta v družini veljala za odpadnika, zlasti še mlajši, ki je storil samomor in s tem hudo omadeževal dobro družinsko ime sicer plemiške rodbine. Pisateljica podrobno opisuje vzdušje, ki je mladeniča pripeljalo do tega skrajnega dejanja in ga skuša razumeti. Zdi se, da se sama še najbolj identificira prav z njim in mu do neke mere celo pritrjuje. V zadnjem delu pa se posveti še sestram in bratom svoje matere. Tudi tu ne iz lastnih opažanj, ampak bolj iz tistega, kar je o njih slišala ali prebrala.
Pripoved o rodbini pesnikov, umetnikov, javnih osebnosti in čudakov, pripoved o ljudeh, ki skrbno varujejo svoj plemiški naslov in ga nočejo omadeževati, čeprav jih čas neusmiljeno sili, da bi se morali soočiti z novonastajajočo stvarnostjo, ki ni nič kaj lepa, plemenita in pobožna, kakršno hočejo na vsak način zadržati zase. Pripovedovalka v takšnem življenju vidi le plehkost, zunanji videz, ki ga sama noče nadaljevati, ampak želi živeti drugačno, uporniško življenje, pa če to svet okoli nje priznava ali ne. Tudi zato se je kot zrela ženska in uveljavljena pisateljica raje odločila za samsko življenje umetnice v ZDA in si za svojo edino zaupnico in spremljevalko izbrala žensko. Trpka ironija torej, kakor je trpko ironičen naslov romana. Spomin na materino rodbino ni zanjo nič kaj pobožen. Besedno zvezo »v pobožen spomin« so v preteklosti namreč radi uporabljali na t.i. spominskih podobicah za umrlimi, njej pa se zdi, da je bila ta pobožnost v preteklosti vse kaj drugega. Morda gre bolj za spoštovanje spomina na njih ali usmiljenje do žensk, ki so po njenem mnenju živele življenje, kakršnega si sama ne bi več mogla predstavljati. Kot opozarjajo literarni kritiki, ji je bil zgled pri njenem pisanju Marcel Proust in tudi sama v romanu večkrat opozori nanj.
Na naslovnici romana so upodobljeni pisateljičini pradedje in prababice, stari starši in mati, vsi z letnicami rojstva in smrti, kar bralcu olajša sledenje pripovedi. Na dnu tega družinskega debla pa je fotografija nje same iz časa, ko je bila še dojenček. Kdo so bili ti ljudje, kako so živeli, kakšni so bili njihovi pogledi na svet, umetnost, vzgojo …? Na ta in druga vprašanja si lahko odgovori bralec sam ob natančnem branju romana kot tudi Severnih arhivov, kjer opisuje sorodnike po svojem očetu.
Marguerite Yourcenar (1903 – 1987) spada danes med najbolj cenjene francoske pisateljice. Kot prva ženska je bila sprejeta med člane francoske akademije, za svoj opus pa je prejela tudi prestižni nagradi femina in erasmus. V slovenščino je prevedenih še več njenih del.