Prihodnost d. o. o

Andrej Predin, ki se je nam je prikupil s prvencem Na zeleno vejo in drugim romanom Učiteljice, v svojem najnovejšem romanu nadaljuje tam, kjer se je Na zeleno vejo končal, oziroma če smo natančnejši, desetletje ali dve kasneje. Pravzaprav lahko rečemo, da vsa tri dela tvorijo nekje bolj drugje pa manj ohlapno trilogijo. Najstnik iz prvega romana je sedaj odrasel, po tragični partnerkini smrti je oče samohranilec enajstletnega sina, njegov najboljši prijatelj pa je še vedno Strajki. A sedanjost ni enaka prihodnosti, kot si jo je slikal v mlajših letih. Kraj dogajanja je Maribor, konkretno mestna četrt Nova vas II in že dvajset let propadajoče mesto nadaljuje svoj destruktivni razvoj. Glavni junak Andrej, zaradi oblačenja v črno imenovan Pogrebnik, se bojuje s socialnim skrbstvom, saj zaradi dolgoletne brezposelnosti potem ko je izgubil zaposlitev učitelja biologije (Učiteljice!) naj ne bi bil sposoben skrbeti za svojega sina, čeprav mu nudi vso čustveno oskrbo in v odnosu z njim skuša popraviti vse napake, ki naj bi jih zagrešili njegovi starši. S temi zadnjimi je še vedno v konfliktu, oče je odsotna senca, ki tudi v najmračnejšem trenutku sinovega življenja ne preseže vloge telefonskega klica, zapleten odnos z mamo, tako odlično prikazan v Na zeleno vejo, pa še poslabšujeta slaba vest in ponižanje, saj je kot odrasel moški še vedno finančno odvisen od nje in vsak cigaret, vzet iz njene škatlice, to sramoto še poglablja. In medtem ko je odnos oče – sin problematičen do te mere, da v nekem trenutku zanika očetovo biološko funkcijo in si izbere drugega, odnos z mamo doseže razvoj v pozitivno smer, ki vodi v spravo. V materi sedaj ne vidi le napak, ampak tudi premnoge dobre lastnosti, steber podpore in borbeni duh, ki kljub permanentno nezavidljivim okoliščinah uspe ohraniti upanje, da bo zelena prihodnost vendarle prišla. Pa še edina je, ki ji uspe ukrotiti lokalnega mafijskega šefa! A obračunavanj še ni konec. Poleg tistih s samim seboj, kamor sodi predvsem junakova travmatična izkušnja z ženino smrtjo, avtor ne prizanese lokalnim oblastem, ki še povečujejo mizerijo mesta in njegovih prebivalcev. Konec romana je presenetljivo pozitiven. Ali je Pogrebniku in njegovi družini končno uspelo zlesti na zeleno vejo ali pa ponavljajoče se nočne more kdaj pa kdaj le nadomestijo lepe sanje, ki jih je konec, ko se prebudimo?