Tam, kjer kesude cveto : [zgodbe misijonarke iz Indije]

Marija Sreš (roj. 1943 v Bratoncih) je končala Višjo ekonomsko šolo v Mariboru. Leta 1971 je kot misijonarka prišla v Indijo. Leta 1976 je v Ahmedabadu diplomirala iz gudžeratskega jezika in književnosti. Potem je štirideset let preživela med staroselci Dungri Garasiya v goratem predelu zvezne države Gudžerat. Staroselci imajo v indijski družbi najnižji kastni položaj, veljajo za družbene izobčence, nevredne stika z višjimi kastami. To še posebno velja za ženske, zato se je prav njim Marija Sreš še posebno posvetila. S sodelavkami in v sodelovanju z domačini je veliko storila za izboljšanje materialnega in socialnega položaja podeželskih žensk. Med njenimi projekti so bili: tečaji pisanja in branja, osnovno izobraževanje, gledališke igre, plesi, ročna dela, učenje veščin in poklicev, izboljšano gospodarjenje z zemljo in vodo, pogozdovanje, vzreja perutnine in koz, delo na cesti in drugi. Vodila je tudi razna ženska gibanja in še na druge načine pogumno posegla v tradicijo, čeprav se je zaradi tega kdaj znašla tudi v smrtni nevarnosti. Ženske, ki jim je na ta način povrnila človeško dostojanstvo in samospoštovanje, so jo nagovorile, naj zapiše njihove zgodbe. Marija Sreš svoje knjige napiše najprej v gudžeratščini, jih nato prevede v angleščino, iz te pa so prevedene v slovenski jezik. Vse svoje knjige je posvetila staroselcem. Knjiga Tam, kjer kesude cveto, prinaša dvanajst zgodb, ki pripovedujejo o vsakdanjem življenju in razmerah staroselk: revščina, izkoriščanje, neenakopravnost, krivice, težaško delo, lakota, nespoštovanje, zlorabe, posilstva, pa tudi o njihovem pogumu, prizadevanju in boju za boljše življenje, zmagah in porazih, veselju in »večnih nasmehih«. Zanjo je Marija Sreš prejela drugo nagrado Gudžeratske akademije za književnost in umetnost. Prvič v zgodovini države Gudžerat je bila literarna nagrada podeljena krščanski misijonarki, tujki. Knjiga je bila uvrščena med sto najpomembnejših del v gudžeratski književnosti. Pripovedno izročilo staroselcev je Marija Sreš zbrala in objavila v knjigi Najprej je bila ženska in druge zgodbe. Napisala je še knjigo Doma sem, kjer je moje srce, in knjigo pogovorov Ženska ženski. Marija Sreš je zapustila preskrbljenost, varnost in gotovost Slovenije (takrat še v Jugoslaviji) in se odpravila med staroselce, z njimi je delila preprosto življenje, revščino in lakoto, se naučila njihovega jezika, pisave in kulture ter jo sprejela s spoštovanjem. Pravi, da so ji staroselci »ukradli srce«, zato je ostala tako dolgo med njimi. Pri nas pogreša dobre strani kulture staroselcev: toplino, gostoljubje, prijaznost, družabnost, solidarnost, delitev dobrin, vpetost v skupnost. Danes živi v Beltincih in piše novo knjigo zgodb o ženskah. Njeno pisanje je tekoče, odlikuje ga smisel za lepoto in poezijo jezika, velika jasnost v izražanju, tenkočutno in natančno izbrane besede, stvarnost v opisih, živahnost dogajanja, pestri dialogi. Knjige Marije Sreš so književnost za sladokusce, knjižne gurmane z občutkom za drugačne kulture in presežno.