Ob nastanku sveta

Ob nastanku sveta je delo, ki morda najbolj od vseh izstopa iz dosedanje romaneskne, pa tudi siceršnje produkcije Draga Jančarja. Romanu najprej opazno manjka nekaj za pisatelja značilne ambicioznosti, iz katere se porajajo zgodbe, ki jih ni težko plasirati na trgu in z njimi pritegniti najširšega kroga bralske javnosti. Jančar je doslej vedno znova pripovedoval vznemirljive in zgodovinsko relevantne zgodbe, ki se odvijajo na ozadju velikih svetovnih dogodkov, predvsem tistih iz obdobja druge svetovne vojne in po njej, pri čemer so ti dogodki zelo pogosto elegantno našli pot v ospredje posamezne pripovedi - njen potek so ključno določili, postali njena determinanta.

Nekaj tega drži tudi za roman Ob nastanku sveta, hkrati pa se slednji v mnogih potezah od svojih predhodnikov oddaljuje. Ljubezenska drama Lene in Pepija se sicer odvija na ozadju zlahka prepoznavnega časa tik po koncu druge svetovne vojne v Mariboru, vendar pa v tej freski manjkajo odločujoči družbeni dogodki, ki bi se tragično zajedali v življenjske zgodbe junakov. Mnogi od njih, denimo nacistična okupacija Maribora, zavezniško bombardiranje, partizanstvo in pohorske bitke, osvoboditev in izgon Nemcev iz mesta itd., se rišejo v spominih, ki jih obujajo liki. Vsi veliki dogodki se zvrstijo pred začetkom romana in Jančar tokrat namiguje, da nikoli ne prenehajo usmerjati življenj teh, ki so v njih nastopili. Zgodovina se potuhne in postane duh, ki z nevidno roko usmerja voljo teh, ki prisegajo na novo stvarnost in svojo avtonomijo v njej.

Kljub navezavi na burne zgodovinske čase pa je Jančarjev roman tokrat veliko bolj kot pripovedniški pravzaprav premišljevalski, na trenutke meditativen. Sama pripoved tokrat ni resnično središče romanesknega dogajanja. Več kot v dokaj enostavni pripovedi o sila nesrečnem, a mestoma vendarle predvidljivem ljubezenskem trikotniku se namreč zgodi v pogledu, spominu in refleksiji pripovedovalca. Avtorju jo tokrat narekuje otroški pogled in otroški glas, ki je ključni element romana. Mladega Danijela in njegov notranji svet je mogoče dojemati kot nekakšen avtorjev alter ego, če vemo, da se roman odvija v času, ko je v Mariboru odraščal tudi avtor. Taki interpretaciji ne pritrjujejo nujno le drobci iz avtorjeve biografije, ki se zdijo v plodovitem razmerju z literarno zgodbo, pač pa predvsem avtorska vez s pripovedovalcem. Avtorjevo poročanje o Danijelovem notranjem in zunanjem svetu, kakršen se razkriva skozi otroško perspektivo, je izrazito intimistično, zavzeto, čustveno.

V skladu s tem do izraza prihajajo številne druge poteze Jančarjeve pisave, ki jih je nakazal že v preteklosti. Snov tokrat v pogon spravlja magičnorealistična metoda, v kateri se resničnost na žanrsko značilen način prepleta z domišljijo, željo in nezanesljivim spominom, predvsem pa s travmo izgube, ki se plast za plastjo razkriva skozi naracijo, sploh v pripovednem meandru o Danijelovem bratu, ki se na liričen način vije skozi roman. To je natanko tista značilnost, ki roman za trenutek postavlja v isti koš z južnoameriškimi velikani, ki so trdi realizem tudi sami prepletli z nadrealizmom, prav zato da bi z rezila takšne ali drugačne travme vzeli nekaj ostrine. Druga značilnost Jančarjeve pisave, ki tokrat prihaja še posebej do izraza, je ustvarjanje občutka bivanjske krožnosti, vijačnosti, usode ponavljanja. Mladi junak svojo pripoved pogosto podvaja, o dogodkih pripoveduje znova, se popravlja in dopolnjuje, ter pri tem ustvarja občutek centrifugalne sile dogodkov. Jančar s tem postopkom ustvari zanj značilen občutek vrtoglavice ob vstopanju v zgodovino.

Ob nastanku sveta je dogajalno resda enostavnejši roman, ki ne jemlje sape s tem, kako se velika igra zgodovine poigrava s posameznikom. Namesto tega se ukvarja z vprašanjem, kako zgodovina, osebna in kolektivna, nastane, kako se svet sploh začne, ter predvsem - kako si začnemo o svetu pripovedovati zgodbo. Odgovor, ki ga pripoved sugerira, je, da je na začetku vsega naiven, na nepovezane drobce razbit svet, ki še nima velike zgodbe, da bi ga držala na gladini zgodovine. Prav to je kraj, kjer prebiva magično. Kasneje se po drobcih prikrade razumevanje človeške narave, ki vzpostavi razumevanje sveta in postavi temelj kasnejšemu širjenju vednosti. Roman sem brala kot Jančarjev povratek na začetek, kot njegov iskateljski poskus, da sebi in bralcem najde odgovore za osebnostno in pisateljsko formacijo. Roman kot tak je relevantna dopolnitev avtorskega opusa, ki vabi k še bolj natančnim interpretacijam Jančarjeve pisateljske imaginacije in ki za zares dobro bralsko izkušnjo zahteva predbranje drugih njegovih del.