Goli kruh drzno in neizprosno opisuje kruto stvarnost avtorjeve mladosti v Maroku v štiridesetih letih prejšnjega stoletja. Ko se je njegova družina pred lakoto zatekla na sever Maroka, je kot mladoletni, takrat komaj 11-letni, pobegnil od doma, predvsem zaradi patriarhalnega in nasilnega očeta, ki je do smrti potolkel njegovega brata in še naprej ustrahoval družino. Kot brezdomec se je klatil po revnih soseskah in mestnih četrtih, obdan z bedo in nasiljem, prostitucijo, zlorabo, delikventnostjo, tihotapstvom, odvisnostjo in še čim. Tisto, za kar si je prizadeval, je bilo večinoma predvsem golo preživetje. Za zgolj kruh je bil pripravljen nositi pretihotapljeno blago, se z britvicami spopasti z nasilneži, ki branijo teritorij, se združevati v tolpe ter krasti in žepariti na tržnici pa tudi, pretežno neuspešno, iskati zaposlitev. Do svojega dvajsetega leta je bil nepismen, nato pa se je zatrdno določil, da se nauči brati in pisati. Z vztrajnostjo je kasneje postal tudi učitelj in zatem samostojni pisatelj. Goli kruh mu pomeni neke vrste lastno psihoterapijo, s katero si je ohranil duševno ravnovesje. Dejal je, da bi, če ne bi napisal te knjige, zagotovo zblaznel, ali pa bi se ubil zaradi težkega in krutega življenja, ki ga je moral prenašati, da je preživel. Delo je spisal v knjižni arabščini, potem pa ga po odlomkih ustno prevajal pisatelju Paulu Bowlesu v španščino, da je ta povedano zapisal v angleščino. Roman je doživel tako velik mednarodni sloves, kot ga pred njim ni bil deležen še noben maroški književnik, a je bil v Maroku prepovedan in je izid v izvirni in necenzurirani različici doma doživel šele 18 let kasneje.
Objavljeno: 19.11.2014 11:58:49
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:23:46