Volčji totem
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | kitajska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2008 |
Založba | Mladinska knjiga |
Prevod |
Andrej Stopar |
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | kitajska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2008 |
Založba | Mladinska knjiga |
Prevod |
Andrej Stopar |
Rong Jiang je psevdonim kitajskega pisatelja Lü Jiamina (1964), ki se je v času Maove kulturne revolucije javil za prostovoljno delo v Mongoliji, kjer je ostal 11 let in si s preučevanjem tamkajšnjih navad pridobival snov za roman Volčji totem, s katerim je požel svetovno slavo in za katerega je prejel nagrado za najboljši azijski roman. V notranji Mongoliji se je obogatil z nič koliko legendami in neposrednimi doživetji mongolske stepe. Predvsem so ga očarali volkovi, ki jih je začel podrobneje proučevati in to knjigo lahko razumemo tudi kot spomenik tem ponosnim in neustrašnim divjim bitjem. Pričujoče delo je obenem strastna epska pripoved, ki se ozira v preteklost in spregovori o povezanem in zapletenem življenju olonbulaških stepskih volkov in tamkajšnjih nomadov, s poudarkom o pomembnosti in nujnosti ravnotežja med človekom, živaljo in ostalo naravo. Je pa tudi politično kontroverzno, saj prikazuje nomadsko filozofijo življenja kot veliko močnejšo in sprejemljivejšo v nasprotju z družbenim konfucijanstvom Kitajcev.
Objavljeno: 19.11.2014 08:31:26
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:23:44
Zdaj sta se oba para, lovca in volkova, vešče skrivala. Volkova nista videla lovcev, lovca pa ju nista mogla ustreliti, čeprav sta ju za hip že uzrla. Batu je bil negotov, Zhang pa vse bolj zaskrbljen. Sta ju živali morda videli, še preden sta se potuhnili v krožno travo? Mongolski bojevniki so se ravno od volkov že davno naučili, da je v stepi mogoče prav vse. Batu je pretehtal položaj, v katerem sta se znašla, in se odločil, da ne smeta ukrepati. Zazrl se je v hrib pred njima in Zhangu zašepetal, naj si ga dobro zapomni. Nato sta se tiho umaknila k privezanima konjema, ju odvezala in povedla navzdol po pobočju, kjer sta peš zavila proti jugozahodu. Šele ko sta lovca hodila z vetrom in sta bila dovolj oddaljena od volkov, sta se zavihtela v sedlo in se začela v krogu približevati svojemu plenu. Konjskih kopit na vlažnih tleh ni bilo slišati. Pomagalo jima je žvižganje vetra.