Vrnitev

Jutri me ne bo več tukaj. Zdi se neverjetno. Zdi se neverjetno, da je prišel dan, ko odhajamo iz hotela, in da se bojim tega, da bomo spet družina z domom. Bojim se, da ne bomo več ena izmed družin povratnikov v hotelu in da bomo postali ena izmed družin povratnikov med tukajšnjimi družinami. Mislim, da nikoli več ne bom mogel razmišljati in čutiti samo ene stvari naenkrat. Sčasoma se bom najbrž navadil in se ne bom obremenjeval s tem. Ne morem se izogniti temu, da ene stvari vodijo k drugim oziroma povzročijo njihovo izgubo. To najbrž ni nič slabega. In tudi najbrž nič hudega. Kot ni nič hudega, da ne vem, kaj se je zgodilo z očetom v zaporu, maminimi demoni, Silvano in stricem Zejem. Vse to ni nič slabega, če še vedno obstajajo stvari, o katerih sem prepričan.