Roža za konfliktno osebo

Roža za konfliktno osebo je prozni prvenec nekdanje osnovnošolske učiteljice slovenskega in angleškega jezika Nine Majer. Avtorica se v devetih kratkih zgodbah ̶ nekatere krajše, druge obsežnejše ̶ ostro loteva aktualnih tem vzgoje, odtujenosti, govoric in šolskega sistema. Zbirko lahko tematsko razdelimo na tri dele. Začetni zgodbi prikazujeta družino, primarno celico vzgoje, ki pomembno vpliva na vsakega posameznika. V prvi skozi prvoosebno pripoved spoznavamo srhljive vzgojne metode sedemnajstmesečne dojenčice, v drugi pa odtujeno družino, kjer se odrasli sin ne počuti ljubljenega in sprejetega. Naslednje štiri zgodbe druži šolstvo. Redefinira odnos med učiteljem in učenci in prikaže posledice nepravilne vzgoje otrok, ki izvira iz nerešenih težav staršev. Odstira vrata v šolsko zbornico, ki postane bojišče različnih osebnosti in avtoritet, govorice pa glavno orožje. Dejanja in besede, ki zaokrožijo brez ustreznega širšega konteksta, za učitelja, ki postane »grešni kozel« lahko pomenijo kapljo čez rob. Avtoričine dolgoletne izkušnje s šolskim sistemom zgodbam vdahnejo življenje, bralcu pa se zdijo povsem realistične. Zadnje tri zgodbe tematsko nekoliko odstopajo od preostalih. Vsaka predstavlja bizarni družbeni sistem v bližnji prihodnosti. Človečnost v tem svetu postane ne le nezaželena, temveč tudi prepovedana s strani oblasti. Nadzorovanje misli, vpetost tehnologije v vsak delček življenja in medosebna razdalja postanejo nova resničnost, potrošništvo pa gonilo družbene lestvice. Antiutopične zgodbe bralcu sprva delujejo bizarno, hkrati pa omogočajo grenko spoznanje, da svet, v katerem živimo ni tako zelo drugačen. Inovativnost, novost, ki skuša sprva pomagati potrebam posamezne družbene skupine, kmalu postavi virtualne in fizične ovire in jih še bolj degradira. V vseh zgodbah pa lahko zaznamo iskanje človečnosti, topline in bližine. Ljudje smo, kot opisuje avtorica, družabna bitja, ne glede na življenjsko obdobje, kako konfliktno smo, v sedanjosti ali v prihodnosti. Tok pripovedi posamezne zgodbe je jasen, enostaven. Jezik je prilagojen posamezniku, kar dela zgodbo še pristnejšo, enkratno. S pogosto rabo prvoosebnega pripovedovalca odstira najgloblja čustva, patologije in misli. Liki so psihološko kompleksni, razrvani, pred bralcem se skozi zgodbo postopoma odkrivajo, dokler ne stojijo pred nami boleče razgaljeni. Kljub temu da ima vsaka zgodba antagonista_ko, se izogne stereotipizaciji in črno-beli portretizaciji. Vsekakor delo, ki nam da misliti. Je človek res izgubil človečnost?