Kiberiada

Znanstvena fantastika je nedvomno eden od tistih literarnih žanrov, ki se mu širok krog bralcev kljub priljubljenosti še vedno vztrajno izogiba in ga že vnaprej zavrača s pripravno oznako »trivialna literatura«. »Prave« zgodbe se očitno ne morejo odvijati nikjer drugje kot v našem, »resničnem« svetu. In to stališče se ob poplavi najrazličnejših znanstvenofantastičnih del v zadnjih desetletjih pogosto sploh ne pokaže za neupravičeno.
Priznati moram, da sem imel podobno mnenje tudi sam, dokler nisem naletel na zbirko kratkih pripovedi Kiberiada (1965–1979), ki jo je napisal Stanisław Lem (1921–2006), najbolj bran in prevajan poljski pisatelj ter najvplivnejši neangleško pišoči avtor znanstvene fantastike v svetovnem merilu. Kljub piščevi slavi se zbirka na prvi pogled zdi kot tipičen žanrski izdelek. Njena glavna junaka sta namreč konstruktorja Trurl in Klapavcij, ki v daljni prihodnosti potujeta po vesolju in po svojih željah ali pa po naročilu vladarjev različnih planetov izdelujeta robote z nenavadnimi sposobnostmi, ki v pripovedni svet vnašajo presenetljive posledice. Zakaj je torej Lemovo delo vredno vzeti v roke?
Po mojem mnenju odgovor na postavljeno vprašanje daje trinajsta pripoved v zbirki, »Zgodba o treh pripovedujočih strojih kralja Genialija«. V njej Trurla obišče odposlanec naslovnega junaka in ga prosi za pomoč. Kralj Genialij se je namreč že dolgo tega odpovedal vladanju in se preselil v votlino, kjer se je začel posvečati razmišljanju. Ob tem ga včasih zgrabi huda žalost, potolažijo pa ga lahko le zanimive zgodbe, vendar jih je njegovim podanikom zmanjkalo. Zato odposlanec Trurla prosi, naj izdela tri stroje, od katerih bi vsak pripovedoval drugačno vrsto zgodb. Njegovo prošnjo Trurl strne z besedami: »Prvi [stroj] naj bi razvijal bistrost, drugi bi bil za razvedrilo, tretji pa za modrost? […] Razumem.«
Že površno branje pripovedi razkriva, da je Lem pri pisanju črpal navdih iz tradicionalnih pravljic, v katerih junak, ki razpolaga s čudežnim predmetom, priskoči na pomoč kralju v stiski. Ta model je pisatelj posodobil tako, da ga je prenesel v znanstvenofantastično okolje. Vendar to še ni vse. Podobno kot Trurl, ki pozneje uspešno izpolni naročilo in izdela stroje za kralja Genialija, se je »konstruiranja« svoje zbirke lotil tudi Lem. Njegove zgodbe namreč učinkujejo kot skupno delo vseh treh pripovedujočih strojev, saj so razgiban spoj domiselnosti in humorja, za katerim se skriva obravnava kompleksnejših tematik.
Mislim, da te ugotovitve bolj ali manj veljajo za celotno Kiberiado. Pripovedi v zbirki so svojevrsten literarni hibrid – izvirajo iz prepleta pravljičnega sveta z znanstvenofantastičnim, iz katerega je Lem oblikoval komične znanstvenofantastične pravljice. Njihova dodana vrednost tiči v tem, da jih je mogoče razumeti tudi kot groteskno-satirične alegorije, ki zapuščajo fiktivno okolje in se dotikajo povsem »zemeljskih« vprašanj o družbi, znanosti, morali in podobno. Da ne izdam preveč, naj kot primer omenim le »Zgodbo prvega odmrznjenca«, ki ponuja kritično osvetlitev totalitarnih mehanizmov.
Kontrapunkt med »starim« in »novim« se pokaže kot temeljno kompozicijsko vodilo Kiberiade, tudi ko se ozremo na slogovno plat pripovedi. Če njihovo vsebinsko raven zaznamuje nasprotje med elementi »stare« pravljice in »nove« znanstvene fantastike, na oblikovni ravni Lem nenehno prepleta značilnosti arhaičnega sloga s sodobnim besediščem. Poleg tega že po nekaj prebranih straneh postane jasno, da se v zbirki za nameček pojavlja še izredno veliko neologizmov in besednih iger, ki jih določa vpliv obeh strani kontrapunkta. Ob tem ni mogoče spregledati truda Nikolaja Ježa, ki je Lemovo spretno jezikovno mešanico karseda iznajdljivo prevedel v slovenščino.
Prepričan sem, da bo Kiberiada izpolnila pričakovanja ljubiteljev znanstvene fantastike, »skeptikom« pa morda ponudila priložnost, da razširijo bralski horizont. Kot je zapisal že Lem: »Dobre knjige govorijo resnico, tudi ko prikazujejo stvari, ki jih nikoli ni bilo in jih nikoli ne bo. Resnične so na drugačen način.«