Čaj v parku

Kadar mi je zmanjkalo čaja, sem šla v park. Včasih sem smuknila dol tako, da babica sploh ni opazila, da me ni, drugič sem rekla, da grem teč ali da grem brat knjigo. Po tistem prvem dnevu, ko sem se napila v spomeniku, pa nisem več ostajala do večera. Domov sem hodila zgodaj popoldne. Deloma zato, ker se nisem hotela srečati s tistim fantom, ki je hodil po Godojko. Vsakič, ko je prišel, sem ga opazovala z balkona. Deloma pa zato, ker je bilo babici všeč, če sem bila pred nočjo doma. Poleg tega pa sem hodila zgodaj spat oziroma s svojo prijateljico plastenko v posteljo. Ja, postala sem že pravi alkič.