Buda na podstrešju

Na barki nismo mogle vedeti, da se nam, ko bomo prvič uzrle svoje soproge, ne bo niti sanjalo, kdo sploh so. Da množica moških v pletenih čepicah in ponošenih črnih plaščih, ki nas bo čakala na pomolu, nikakor ne bo spominjala na čedne mladeniče s fotografij. Da so fotografije, ki so nam jih pošiljali, stare dvajset let. Da so pisma, ki smo jih prejemale, napisali drugi ljudje, ne naši soprogi, s čudovito pisavo so jih napisali poklicni pisci, ki so bili plačani, da lažejo in osvajajo srca. Da si bo, ko bomo prvič zaslišale, kako čez vodo kličejo naša imena, ena od nas zakrila oči in se obrnila stran – Domov hočem – , preostale pa bomo povesile glave, si pogladile krila kimonov, se podale po ladijskem mostičku in zakoračile v še zmeraj topel dan. Saj si vendar v Ameriki, smo si prigovarjale, nikakršnega razloga ni za skrb. In motile smo se.