Brodolom

Noči so bile mrzle, in bolj ko smo bili izčrpani, manj so naša telesa ohranjala toploto. Ko sem opazovala druge, sem bila pretresena nad njihovimi udrtimi očmi in upadlimi lici. Spremembe so se dogajale postopoma, toda v pojemajoči svetlobi sem videla, da so imeli ustnice popolnoma razpokane, oči prazne in srepeče, oblačila pa so jim ohlapno visela na nenaravnih štrlinah kosti. Gospod Hoffman je imel na čelu pod lasmi črto posušene krvi, odkar ga je odebeljeni konec vesla sunil v obraz, a ni bilo videti, da bi se tega zavedal. Nedvomno je bilo moje telo podobno razdejano, toda same sem se videla prav takšno kot zadnje jutro na ladji, ko me je Henry gledal pred ogledalom pri razčesavanju las. Ni bilo več slišati zgodb, samo priložnosten vzdih ali pokašljevanje gospe Cook, ki se je začelo dan prej in je polagoma postajalo vse hujše; in zavedala sem se, da smo se vsi umaknili v spomine, da bi pobegnili kruti resničnosti, v kateri smo se znašli.