Inštitut za naravnavanje ur : roman

Težko bi si zamislil debato o zbirokratiziranosti sodobne družbe, v kateri kakšen od sogovornikov ne bi posegel po primeru iz literature, ki pa se bo vedno znova skliceval na Kafko in njegov opus. Res je, kadar je govora o birokraciji, se Kafki težko izognemo, je pa tudi res, da taisti debaterji pogostokrat govorijo nekaj na pamet in ti na vprašanje, katero Kafkino delo se jim zdi najbolj »birokratsko«, ponavadi ne znajo odgovoriti. Pa nič za to. Tovrstne debate niso nikoli mišljene kot nekakšno tekmovanje v načitanosti in to, da je bil avstrijski Čeh zagrizen sovražnik birokracije, je splošno znano in sprejeto dejstvo. Je pa tudi res, da ni bil edini. Svojega »Kafko« premore kar nekaj literarnih okolij, med drugim z Ahmetom Hamdi Tanpinarjem tudi turško, vsaj kar se romana Inštitut za naravnavanje ur tiče. Nič čudnega. Videti je namreč, da bohotenja birokracije več ni mogoče zaustaviti. In zakaj bi bila tu Turčija kakšna izjema? Če lahko po vsem ostalem svetu ustanavljajo razne agencije, direktorate in inštitute, ki so sami sebi namen, res ni nekega posebnega razloga, da tega ne bi počeli tudi Turki. Proračunski denar je vendar treba zapraviti. In če to ne bo uspelo Inštitutu za naravnavanje ur, bo uspelo pa kakšni agenciji za sortiranje pasjih iztrebkov. Namreč, ne zdi se mi popolnoma neverjetno, da bi se nekje našla oseba, ki bi znala osmisliti tudi takšno bizarno dejavnost, zanjo navdušiti trenutne oblastnike, pridobiti (pre)potrebna finančna sredstva iz proračuna, zraven pa zaposliti večino “žlahte”, nezaposljivih prijateljev in tudi nekaj popolnih neznancev, ki bi jih po potrebi razglasila za grešne kozle, saj so, kot takšni, neobhodno potrebni za normalno funkcioniranje tovrstnih institucij. In koga bi sicer prvega odpustili, ko mine čas debelih krav in začne država zategovati pas? Sorodnika ali prijatelja zagotovo ne. Skratka, današnjemu času zelo domačno čtivo.