| Žanr | avtobiografski roman, filozofski roman, potopisni roman |
| Narodnost | italijanska literatura |
| Kraj in leto izida | Nova Gorica, 2008 |
| Založba | Eno |
| Prevod |
Vera Čertalič |
Še en krog na vrtiljaku predstavlja avtorjevo osebno romanje na poti k samemu sebi po tem, ko so mu postavili diagnozo raka. Ob iskanju odgovorov na osnovna življenjska vprašanja in lastne identitet avtorju sledimo na poti razpetosti med zdravo pametjo in upanjem ter srečujemo tako zdravnike in zdravilce kot tudi šarlatane. Po dolgem zdravljenju v New Yorku in kalifornijskem zdravilskem središču skupaj z njim premislimo homeopatijo, ajurvedo in reiki, tibetansko in kitajsko medicino, qi gong, jogo, pranoterapijo ter druga vzhodnjaška zdravljenja. Vsak korak na poti je vpet v željo preživetja, a hkrati prepleten s premislekom vseh teh praks. Terzani, znan po tem, da se je vedno držal svoje resnice, naj je bila ta preverjena ali intuitivna, a vselej nadvse moralna in spoštljiva, le-to z bralcem deli nadvse iskreno in dostopno.
Objavljeno: 06.11.2014 09:55:06
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:23:03
Med različnimi vajami, starimi najmanj dve tisočletji, ki jih morajo izvajati mladi Tibetanci, kandidati za menihe v dharamsalski Šoli za budistično dialektiko, bi eno morali kdaj pa kdaj izvajati vsi: ugotoviti namreč, kje je tisto, kar nam toliko pomeni, naš jaz.
»V imenu?« predlaga stari lama, ki predseduje dolgima vrstama mizic, za katerimi učenci sedijo na tleh. Ne, kajti ime se lahko spremeni, ne da bi se spremenil jaz. Pa vendar se toliko ljudi istoveti s svojim imenom! In še koliko več se jih istoveti z nazivi pred njim! Vendar je jasno, da jaz ne more biti v imenu.
»V telesu?« nato povpraša stari menih. Seveda, jaz ima veliko opraviti s telesom, toliko, da je mogoče reči, da brez telesa ni jaza.
»Ampak kje v telesu je jaz?« vztraja lama in začne šaljivo oponašati, kako različna ljudstva ob besedici »jaz« pokažejo na različne dele svojega telesa. Kitajci rečejo »jaz« in se z kazalcem desne roke dotaknejo konice nosu. Pa bi »jaz« lahko bil v nosu? Bi lahko bil v srcu, kamor položijo roko Američani? Ali mogoče v čelu ali v glavi, kamor pokažejo tisti, ki s to kretnjo nekako poudarjajo, da je intelekt pomembnejši od čustev?
Učenci poslušajo, nekateri se oglašajo. Razprava traja nekaj časa. Potem stari lama izvleče vrtnico izza mizice, za katero sedi na lesenem podiju, in jo podrži pred seboj, da bi vsi usmerili pozornost nanjo.
»To je cvetlica, se strinjamo?« vpraša in odtrga cvetni list. »Pa to, je cvetlica? Ne! To je cvetni list … in tole?« vpraša retorično, ko spet pokaže na vrtnico. »To je cvetlica.« Odtrga še en cvetni list, potem naslednjega in naslednjega ter ves čas sprašuje: »In kaj je to?«
Na koncu obleži na mizici kupček cvetnih listov, menih pa drži v roki golo cvetlično steblo. Pokaže ga vsem in vpraša: »Kaj pa to, je cvetlica? Ne. Ni več cvetlica … No, enako bi lahko rekli tudi za roko,« pravi in dvigne levico v zrak. »Ko bi si odtrgal prst in nato naslednjega in naslednjega in naslednjega, noben od tistih prstov ne bi bil moja roka. Torej? Natančno tako je tudi s telesom. Nismo tudi mi sestavljeni iz številnih delov, od katerih nobeden ni resnično jaz …?«
in nato