Kolimske zgodbe

Na visokem severu, kjer se stikata tajga in tundra, med pritlikavimi brezami in nizkimi grmi jerebike z nepričakovano velikimi svetlorumenimi vodenimi jagodami, med šeststoletnimi macesni, ki dozorijo pri tristotih letih, živi posebno drevo – pritlikavi sibirski bor. To je daljni sorodnik sibirskega bora, ruševje, zimzeleno iglasto grmičevje z debli, malo debelejšimi od človeške roke in dolgimi dva, tri metre. Nezahteven je in raste tako, da se s koreninami oprijema razpok v skalni steni. Pogumen je in trmast, tako kot vsa severna drevesa. In nenavadno občutljiv.
Pozna jesen, že zdavnaj je čas za zimo in sneg. Po robu belega neba se že nekaj dni plazijo nizki oblaki, modrikasti, kot da bi bili vsi v modricah. Davi pa se je jesenski veter, ki prepiha do kosti, grozeče polegel. Diši po snegu? Ne. Snega ne bo. Ruševje še ni poleglo. In mineva dan za dnem, snega ni, oblaki blodijo nekje za griči in na visoko nebo je zlezlo majhno bledo sonce, in vse je jesensko …
Ruševje pa se upogiba. Sklanja se vse niže, kakor pod neizmerno težo, ki se še kar stopnjuje. Z vrhom praska po kamnu in se prižema k zemlji, razteguje svoje smaragdne veje. Razprostira se. Podobno je hobotnici, oblečeni v zeleno perje. Ležé čaka dan, dva, in že se z belega neba praškasto usuje sneg, in ruševje se kakor medved pogrezne v zimsko spanje. Na beli gori nabreknejo velikanski snežni mehurji – to so grmi ruševja, pritlikavega bora, ki so polegli, da prezimijo.
Ob koncu zime, ko sneg še v trimetrski plasti prekriva zemljo, ko je sneg v soteskah od metežev tako steptan, da se vda samo pod železom, ljudje zaman iščejo v naravi znake pomladi, čeprav bi po koledarju že morala priti. A dan se ne loči od zimskega – zrak je razredčen in suh in prav nič drugačen od januarskega. Na srečo so človekovi občutki pregrobi, njegovo dojemanje preveč preprosto, pa tudi čutil ima malo, komaj pet – to pa za napovedovanje in ugibanje ni dovolj.
Narava je v svojih občutjih rahločutnejša od človeka. Nekaj vemo o tem. Se spominjate lososov, ki odlagajo ikre samo v tistih rekah, kjer so bile odložene tiste ikre, iz katerih so se razvili sami? Se spominjate skrivnostnih poti, po katerih letijo ptice? Rastlin barometrov in cvetlic barometrov poznamo kar nekaj.
In takrat sredi neskončne beline, sredi popolnega brezupa nenadoma vstane ruševje. Otrese si sneg z vej, se vzravna in dvigne proti nebu svoje zelene, zaledenele, rahlo rdečkaste iglice. Sliši klic pomladi, ki je za nas nezaznaven, in verjame vanj, zato vstane prej kot vsi drugi na severu. Zime je konec.